Različnih obletnic, ki jih letos proslavljajo agronom in enolog, vinogradniški strokovnjak in vinar, kakršnih je pri nas malo, Janez Istenič in njegovi najbližji, žena Mihaela, sin Miha, hčerka Barbara in potomci, vsi združeni v družinskem podjetju Penine Istenič, je cela vrsta. Toda zdi se, da so Janez in njegovi ob koncu leta najbolj veseli, ker se jim je končno uresničila želja, stara najmanj 45 let. Toliko let namreč mineva, odkar je Janez Istenič v Stari vasi na Bizeljskem začel proizvodnjo penin, te dni pa je z izidom nove svetovne Enciklopedije šampanjcev in penečih se vin (World Encyclopedia of Champagne & Sparkling Wine), v katero so uvrščene njegove penine, dobil dokončno potrditev, da mu je uspelo tudi v velikem svetu vinskih mehurčkov.
Istenič je diplomiral na ljubljanski biotehniški fakulteti pred skoraj natanko pol stoletja, 28. decembra 1963. Prav tam je 1987. pri zaslužni profesorici dr. Slavici Šikovec z nalogo v zvezi s proizvodnjo penin tudi magistriral. Strokovno se je izpopolnjeval v Franciji, prijavil se je na razpis francoske vlade za specializacijo iz vinarstva, dva meseca je bil tudi v sloviti Šampanji, takrat se je zaljubil v šampanjec in sklenil, da bo tudi sam poskusil proizvodnjo penin po klasičnem postopku. Iz študijskih časov se hvaležno spominja profesorjev Mirana Veseliča, pa kajpada Šikovčeve in dr. Lojzeta Hrčka, ki so ga vodili skozi študij, še zlasti pa jim je hvaležen, da so mu svetovali polletno izpopolnjevanje v Franciji in ga takrat vsestransko podpirali.
Najboljši proizvajalci penin
Od 1964. do 1989. je bil zaposlen v Slovenijavinu oziroma v Slovinu, kjer je bil med letoma 1967–1978 glavni enolog; tudi od tam ima dobre spomine, predvsem na glavnega direktorja Janeza Smoleta in komercialnega Danila Kolška, ki sta ga prav tako podprla pri specializaciji v Franciji.
Pred dvajsetimi leti, 1993., je postal zasebni vinogradnik v Stari vasi na Bizeljskem in je tu kot prvi zasebnik po drugi svetovni vojni v Sloveniji z lastno blagovno znamko začel proizvajati penino. Zgodovina penin Istenič pa je stara mnogo več, saj sega v davno leto 1968. Takrat je povojna oblast Janezovemu tastu Mihaelu Kovačiču, po rodu Bizeljcu, nekdanjemu jeseniškemu in ljubljanskemu trgovcu, vzela skoraj vse, a vendarle ali prav zato, ker je med vojno delal za OF, mu je pustila majhen vinograd na Bizeljskem. Tisto jesen sta z zetom nabrala 100 kilogramov grozdja in Janez je izdelal svojo prvo steklenico ter jo poimenoval po hčerki Barbari, ki je bila rojena istega leta. Že takoj mu je uspelo proizvesti zelo dobro penino in od takrat je njegovo življenje posvečeno njej.
Penine Istenič so v najnovejši izdaji enciklopedije ocenjene kot najboljši proizvajalci penin v Sloveniji z 81 točkami. Poleg Hiše Istenič je v njej objavljenih še 17 slovenskih vinarjev s svojimi peninami. Istenič pravi, da je njegov novi izziv do prihodnje izdaje enciklopedije narediti penino, ki bo dosegla 85 točk. Svetovno enciklopedijo, ki je osnova tudi za letošnjo izdajo, je napisal Tom Stevenson, sloviti vinski pisec in publicist, popolno revizijo in dopolnitev pa je napisala Finka Essi Avellan, ena izmed svetovno najbolj zanimivih in nadarjenih mladih vinskih peres ter urednica Fine Champagne magazine. Razpeta je med Londonom in Helsinki, kjer živi in dela, in je tudi zaslužna, da so Isteničevi danes v velikem svetu penin zapisani zelo visoko, najvišje med vsemi našimi. Avellanova je sicer pred leti med obiskom v Sloveniji spoznavala proizvajalce slovenskih penin, seveda predvsem penine Istenič, prav Miha Istenič jo je k nam tudi povabil.
Več kot 1600 proizvajalcev z vsega sveta je ocenjenih po stotočkovnem sistemu, ki obsega analizo zgodovine, način proizvodnje in slog vina. Na predstavitvi enciklopedije te dni pri Isteničevih v njihovem prodajnem salonu v Ljubljani, kamor so vabili zelo izbrane goste, se je kot prva prek videokonference oglasila prav Avellanova. Iz ZDA pa se je v videokonferenco vključil Yannick Benjamin, ki spada med najboljše ameriške sommelierje. Je prvi in edini sommelier na invalidskem vozičku na svetu, a kljub temu eden najbolj cenjenih, na splošno v ZDA, kjer je uvrščen prav v sommelierski vrh.
Iz Moskve se je vključil Muslimov Iljaz Bulatovič, velik ljubitelj slovenskih vin, ki jih je spoznal prek svojega prijatelja Nedjana Brataševca, ta je bil pred dnevi v Isteničevem salonu tudi prevajalec iz ruščine. Brataševčevo podjetje ARC Group s sedežem v italijanski Gorici, ki tiska in reproducira antične knjige, ima na seznamu svojih naročnikov tako ugledne stranke, kot sta Vladimir Putin in Vatikanska knjižnica, z izdelavo največjega in najdražjega Korana na svetu pa je vpisano tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Med njegovimi poslovnimi partnerji je tudi Bulatovič, sicer namestnik predsednika dume državnega odbora za informacijsko politiko, informacijsko tehnologijo in komunikacije in ustanovitelj TD-Papyrus Capital, enega vodilnih podjetij na področju celuloze in papirja v ruski federaciji. Mimogrede, tik preden se je Bulatovič vključil v videokonferenco, je bil na slovensko-ruski investicijski konferenci, ki jo je v Moskvi za ruske poslovneže organizirala naša Alenka Bratušek.
V nogometu je bil številka 1 Janez Istenič, ki bo v ponedeljek star 73 let, se je rodil v Ljubljani v delavski družini. Oče je bil strojevodja, mama gospodinja. Živeli so na obrobju mesta, kjer so imeli vrt, ta je Janezu pomenil popkovino z naravo. Že kot fantič se je z vrstniki vse dni podil za žogo, saj v tistem času morje ni bilo tako blizu kot danes in je bila žoga edina prijateljica otrok. Bil je rojeni Šiškar in je začel pri Nogometnem klubu Ljubljana že kot pionir, pozneje pa je v tem klubu nadaljeval kot mladinec in nazadnje član. Vmes je bil leto in pol profesionalec pri Olimpiji (njegov golmanski kolega je bil Anton Žabjek), kjer je zadnjo tekmo odigral 1968., potem pa je nogometno igrišče za vselej zamenjal z mnogo večjo površino – vinogradi na Bizeljskem. Ves čas je bil vratar, številka 1 torej, najbolj ponosen pa je na tekmo, ko je branil vrata svoje ekipe kot mladinski reprezentant Jugoslavije proti Angliji z znanimi nogometnimi asi tistega časa, med katerimi sta bila tudi Fahrudin Jusufi in Velibor Vasović na jugoslovanski strani ter Bobby Moore na angleški. Ta tekma je bila na znamenitem londonskem stadionu Stamford Bridge, kjer sicer domuje sloviti Chelsea, 2. februarja leta 1958. Toda slovo od nogometa ni bilo lahko. Pri Olimpiji so mu jasno povedali, da se mora odločiti za njih ali za službo. Ker je imel diplomo v žepu in še kakšno ambicijo več, se je odločil tako, da je sprejel službo v Slovenijavinu, nogometu pa je služil neprofesionalno še tri leta pri Ljubljani. Vloga vratarja je Janeza Isteniča zaznamovala za vse čase; ne samo njega, tudi njegovo vrhunsko penino No. 1. Številko ena je ves čas ponosno nosil na svojem dresu, zdaj jo nosi njegova prestižna penina. Tista, ki je očarala Essi Avellan in prepričala tudi Toma Stevensona. Tudi žena Mihaela, prav tako Šiškarica, je bila s srcem zapisana športu. Diplomirala je na ljubljanskem difu (danes fakulteta za šport), v mladosti igrala košarko, pozneje pa je bila vso poklicno kariero profesorica telovadbe na nekoč znameniti ljubljanski gimnaziji – Šubičevi. |
