HUMANITARNA AKCIJA

Nove Mimičine hiške ne odpihne niti veter

Objavljeno 16. december 2013 19.38 | Posodobljeno 16. december 2013 19.39 | Piše: Aleksander Brudar

Mariji Kolan so mobilno hiško pomagali postaviti dobri ljudje.

V veliko pomoč ji je tudi nadstrešek pred vhodom v hišo. Foto: Marko Feist

SROMLJE – Marija Kolan iz vasice Sromlje pri Brežicah si lani, ko se je na pobudo artiške Karitas začela velika humanitarna akcija, v kateri so aktivno sodelovali tamkajšnji krajani, prijatelji, podjetniki in drugi dobri ljudje, niti predstavljati ni mogla, da bo njeno staro domovanje v razpadajoči leseni hiški v gozdu na vzpetini le še spomin na njeno zgarano preteklost. Razmere v njej so bile namreč nemogoče, saj je bila streha iz zarjavele pločevine, ki je ponekod že puščala, skozi vsako majhno špranjo je pihal mrzel zimski veter, tako da je bilo 24 kvadratnih metrov, kolikor je bila hiša velika, pozimi zelo težko ogreti.

»Mrzlo je bilo. Voda je zmrznila,« se je Mimica, kot 76-letno gospo kličejo domačini, ob našem obisku mesec dni pred vselitvijo v novo domovanje spominjala predlanske zime, ko je v leseni hiški brez stranišča dobesedno zmrzovala. Lanskega prvega decembra je namreč napočil njen dan D, ko je po 75 letih težkega življenja le obrnila nov list v svojem življenju. Le par metrov niže in v neposredni bližini ceste se je namreč preselila v novo mobilno hiško, ki so jo kupili in postavili s pomočjo srčnih dobrotnikov. »Zelo sem vesela in hvala vsem dobrim ljudem, da so mi pomagali. Jaz si sama tega ne bi mogla privoščiti,« nam pove Mimica, ki smo jo pred dnevi obiskali v njeni novi hiški. »Tukaj je bolj luštno kot pa tam gori. Ni mi treba več kuriti na les, saj se tukaj ogrevam na elektriko in imam plin,« razloži Mimica, iz katere izžarevata dobra volja in optimizem. Vse skupaj se tako pozna tudi na njeni skromni socialni pomoči, saj zdaj za stroške ogrevanja odšteje precej manj kot prej. Od države namreč dobi nekaj sto evrov iz naslova tako imenovanega varstvenega dodatka, pri čemer je morala zanj zastaviti del svoje zemlje. »Za drva sem več zapravila, ker nisem imela več svojih in sem jih morala kupovati,« pravi. Hiška, v kateri sta poleg spalnice, jedilnice in kuhinje še stranišče in kopalnica, je zelo dobro narejena, tako da jo bo lahko uporabljala še veliko let. »Ko je pihal močan veter, me je klicala neka ženska in me vprašala, ali je hiška preživela veter. Rekla sem ji, da je vse v redu. Res pa je, da je precej ropotalo oziroma bobnelo,« izkušnjo z močnim vetrom izpred nekaj tednov opiše Mimica.

Nikoli ni obupala

Marsikdo bi ob takšnem življenju, kot ga je od rojstva živela 76-letnica v leseni hiški, obupal. Že ko je bila stara 15 let, jo je mama poslala na delo h kmetom, in vse dokler je ni izdala hrbtenica, je opravljala različna kmečka opravila, da je na primer zaslužila za nekaj kosov hrane, drva ali obleko. Še danes se tako spominja, kako je na primer morala sama po strmem klancu navzgor v težkih koših nositi pobrano koruzo ali v mrazu kopati jarke za vodovodne cevi. Zato je prepričana, da ima artritis prav zaradi te zgaranosti. »Ničesar več ne morem prijeti z rokami. Zaradi artritisa mi kar vse pade iz rok. To je zaradi tistega dela, in ne zaradi hrane, kot je ena ženska povedala na radiu,« je prepričana Mimica in ob tem pokaže fotografijo iz leta 1950, ko se je z botro Marijo in mamo Alojzijo pri 13 letih odpravila k birmi. Še danes tako ne more pozabiti, kako ji je botra, ki je bila tako kot ona brez denarja, kupila bele sandalčke, ki so se lepo ujemali z obleko, in kako so morale skupaj eno uro hoditi peš do cerkve v Pišecah. Pogovor nato spet nanese na njeno novo domovanje in zanimalo nas je, ali je uresničila svoje lanske načrte, da bo zaradi navezanosti na leseno hiško v novi bivala samo med zimo. To se, kot pravi, ni zgodilo, saj se je na novo hišo zelo dobro navadila. Pozimi se je tako grela z električnim radiatorjem, ki je dovolj močan, da hkrati ogreje spalnico. Se bo pa morala še navaditi na vroča poletja, saj se je morala zaradi letošnje vročine kar petkrat na dan preobleči. »Tukaj se boljše živi in zelo lepo je. Jaz v dom ne bi šla živet. Si bom že sama kuhala in kruh rezala,« pravi in se ob tem zahvaljuje tudi družini Županič s Senovega in njihovim darovalcem, ki so ji postavili nadstrešek in obnovili stari hram za shrambo.

Brez narodno-zabavne glasbe ne gre

Nadstrešek pred hišo ji je tako močno olajšal dostop do nje, obnovljeni hram, ki stoji poleg mobilne hiške in v kateri je imela nekoč, ko so še opravljali dela v vinogradu, stiskalnico za grozdje, pa je preurejen v pravo malo shrambo. »Ker ne morem hoditi v trgovino in ker v hiški nimam prostora, imam hrano spravljeno tam,« razloži in se ob tem zahvali sosedu Janku, ki namesto nje velikokrat skoči v trgovino. Šestinsedemdesetletna gospa si dolge dneve medtem krajša z gledanjem televizije in poslušanjem narodno-zabavne glasbe na lokalni radijski postaji. »Mi smo bili rojeni ob tej glasbi. Poslušali smo jo, ko smo delali po vinogradih. Ta glasba mi je ostala,« pravi in kar oči se ji zasvetijo, ko nam pokaže fotografijo ansambla Frančič, ter z veseljem pove, da je bila pred kratkim deležna njihovega obiska. Družbo ji ob tem vseskozi delajo mačke, ki se nekatere kar izmuznejo v hišo in tam zaspijo. Ji pa zadnje čase živce kravžljajo miši, ki jim je uspelo najti pot v shrambo, tako da se jih želi zdaj s strupom znebiti. Kljub starosti se Mimica nikakor ne boji moderne tehnologije. Zelo dobro zna namreč uporabljati mobilni telefon, tako da jo lahko prijatelji in znanci pokličejo vsak dan. Res je, da je v njenih krajih mobilno omrežje zelo slabo, a Mimica se zaradi tega ne obremenjuje. Dobro namreč ve, da se lahko, če se odpravi do vrat svoje hišice, s sogovornikom dobro pogovarja, kar pa ni veljalo za njeno staro hiško. Tam zaradi slabega mobilnega signala skoraj nikoli ni mogla uporabljati te moderne naprave.

Deli s prijatelji