Nova bruna in zatič, prešnica oživljena

V 70. letih so konji izginjali z naših polj, po vaških cestah so drveli traktorji, hkrati se je korenito spremenil odnos do vsega starega. V starih domačijah smo razdirali krušne peči, grde betonske garaže in gospodarska poslopja iz sivih kvadrov pa so zamenjali kozolce in senike.

Mnogo dediščine je bilo uničene, pa vendarle se zdi, da se stvari obračajo na boljše.

Danes 42-letni elektroinženir Bojan Guček z Dobja na Kozjanskem si je v minulih letih sam ustvaril delovno mesto tesarja, slamokrovca, zlasti pa restavratorja starih domačij, kozolcev in zidanic vrh vinorodnih kozjanskih gričev.

»V 80. letih smo v družini dedovali staro domačijo. Ko sem končal šolanje, sem se nekega dne sprehodil mimo podrtije in prešinilo me je: kaj če bi jo obnovili.«

Dve podrtiji in prešnica

Pred njim sta stali dve podrtiji, lesena brunarica v Repušu in domačija z gankom v zaselku Ravno.

Pri starih mojstrih se je poučil o tehniki tradicionalne gradnje na Kozjanskem, kjer so pogosto kombinirali kamen z lesom.

Tesarjev primanjkuje, velja za deficitaren poklic, a tesar restavrator ... »Zlasti moraš imeti dobre živce,« se je pošalil Guček, ko smo ga obiskali na griču nad Bučami, kjer obnavlja staro večnamensko gospodarsko poslopje, staro vsaj 250 let.

»Lesen objekt je bil prešnica in napol kozolec, pozneje tudi hlev. Namen se je s časom spreminjal.«

Detajli, ki nam jih je pokazal, so naravnost čarobni.

»Notranja vrata so zanihala na lesenih tečajih, stvar še danes deluje.«

Tramovi so bili spojeni z od dva do tri pednje dolgimi stesanimi hrastovimi klini.

»V nekem kotu smo našli zelo dobro ohranjene, nikoli rabljene rezervne kline, tako imamo dober vzorec.«

Obnova lesene prešnice in hleva poteka zelo počasi: »Trajal bo dva meseca. Objekt je bil močno načet, tretjina lesa je bila dotrajana. Če bi bila polovica ali več, bi stvar razstavili, zamenjali dotrajano in na novo sestavili. A to bi vzelo precej več časa in energije.«

Tesar in slamokrovec

Stan nad Bučami so najprej dvignili z dvigalko za 15 centimetrov in ga na novo temeljili s kamnom: »Da je les nalegel na kamen. Nato smo postopoma zamenjali dotrajana bruna.«

A tudi brun ne zamenjujejo z novimi: »Skušam poiskati primerno star, podoben les, ga obtesati na mero in vgraditi.«

Tesarstva se je Guček priučil, medtem ko se je slamokrovstva učil pri mojstrih Jaku Skaletu iz Bukovja in Ivanu Žagarju iz Olimja.

»Z njima in drugimi sem v 10 letih prekril 15 hiš, hlevov, hlevčkov, nadstreškov, samostojno sem prekril eno streho in šele tako položil izpit.«

Prekrivanje s slamo je izjemno zamudno delo: »Zdi se, da se stvar nikamor ne premakne, zato je na koncu veselje toliko večje.«

Kovani žeblji

16-letni tesarski vajenec Jure Lupšina je že večkrat opravljal prakso pri Gučku. Fant nam je priznal, da je stvar zahtevna, a zanimiva. Guček restavrira detajlno. Tramovi, tramiči, stebri in lege so bili tradicionalno spojeni s klini, na posameznih delih so tesarji uporabili tudi kovane žeblje. »Dali smo skovati prav take, kot so jih uporabljali pred sto in več leti,« pove Guček.

Do zdaj je restavriral v Repušu, na Ravnem, v Gorici, Loki pri Žusmu, Bistrici ob Sotli, lesena prešnica nad Bučami je sedmi objekt po vrsti, ki ga bo Guček ohranil in usposobil za življenje. »Dela je za zdaj dovolj, obnovim dva objekta na leto, odvisno od velikosti.«

S svojim delom je Guček dokazal, kako se da v teh kriznih časih preživeti, če le nosiš v sebi lastno vizijo – in malo otroka.