Park odlikujejo visoka stopnja ohranjenosti naravnih življenjskih prostorov, številni naravni spomeniki, izjemna pestrost živih bitij, na drugi strani pa razpoznavna kulturna krajina. Ponaša se z veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednostjo.
Minulo sončno in še ne prevročo nedeljo so pripravili dan Notranjskega regijskega parka z vrsto aktivnosti za vse generacije, med drugim fotodelavnico na Cerkniškem jezeru, kolesarjenje po Menišiji, opazovanje in obročkanje ptic na jezeru, kulturni program ob zaključku Tedna ljubiteljske kulture, kolesarjenje po Rakovem Škocjanu, ogled muzeja Jezerski hram in ogled Križne jame.
Ob tej priložnosti sta predsednika vlade dr. Mira Cerarja župan Občine Cerknica Marko Rupar in direktor Notranjskega regijskega parka Matevž Podjed z drevakom popeljala po jezeru, nato se je sprehodil po osrednjem prizorišču nedeljskega dogodka v Dolenjem Jezeru.
Sprehodili smo se tudi mi in poskušali izvedeti, kaj delajo in kako kuhajo vrli Notranjci.
Sonja Kotnik prihaja s kmetije T'Dolenj iz vasi Laze ob izviru Cerkniškega jezera. »Ukvarjamo se z žganjekuho in predelavo sadja,« je povedala. »Izdelujemo likerje iz gozdnih sadežev, jabolčni in hruškov sok ter jabolčni kis. Prikazujemo kulturno dediščino, ki se je ohranila na našem posestvu, saj imamo žago venecijanko, kaščo iz leta 1746, sušilnico sadja in staro kamnito hišo. Vsako leto organiziramo pohod v spomin na pokojnega gospodarja Ivana Kotnika. Pripravljamo tudi delavnice, na katerih prikazujemo stare običaje. Udeleženci so si lani lahko ogledali, kako so nekoč pripravljali sadni sok, povsem ročno, torej brez pripomočkov, ki jih zdaj uporabljamo.«
Na dan Notranjskega regijskega parka so prišli tudi predstavniki krajevne skupnosti Grahovo. Kraj je šest kilometrov oddaljen od občinskega središča. Krajani se radi družijo in povezujejo, znajo stopiti skupaj in si med seboj pomagati. Znajo pa tudi imenitno kuhati. »Danes smo pripravili pirine palačinke z različnimi domačimi marmeladami ter skutne štruklje z raznimi sadnimi in zelenjavnimi prilogami,« je razložil Ervin Andrejčič. »To so jedi, ki jih v našem koncu pogosto pripravljamo, znamo pa pripraviti tudi druge.«
Jože Kumer je zeliščar, doma iz Cerknice: »Določena zelišča gojim, na primer ognjič in pegasti badelj, druga pa naberem v naravi. V okolici Cerkniškega jezera je narava še neokrnjena in bogata z zdravilnimi rastlinami. Iz teh rožic pripravljam čajne mešanice in razne oljne izvlečke, kupcem pa bom kmalu ponudil še kreme za različne namene. Ljudje največ sprašujejo za pegasti badelj, saj se očitno zelo bojijo za svoja jetra.«
Sandi Ravšelj se v prostem času veliko ukvarja z lesom, saj meni, da bi samo s tem težko preživel. Zanimivo, izdeluje čisto prave frače, pravi, da kupci zanje ne potrebujejo orožnega lista, čeprav je treba biti zelo previden pri uporabi. »Ukvarjanje z lesom me zelo sprošča in je dobrodošlo zdravilo po končani službi,« je poudaril.
Predstavil se je tudi mladi kovač Lenart Perko iz Dolenje vasi, ki ima prav posebno izkušnjo: »Pred dvema letoma smo se z mojstrom Antonom Lovkom in njegovima sinovoma lotili izdelave drevaka, prvotnega plovila Cerkniškega jezera.« Drevak so izdelovali pol leta, tako kot včasih, zanj pa so porabili približno 370 ur. Značilni jezerski čoln so izdelali po postopku, kakršnega so poznali pred sto in več leti, pri tem pa so uporabili orodje, ki ga mladi danes ne poznajo več. Kovač Perko je posebej za izdelavo drevaka na star način napravil približno 120 žebljev.
Še nekaj je pomembno. Dan ob Cerkniškem jezeru je minil brez vonja po čevapčičih, so pa zato marsikomu teknile pečene postrvi.
| Čudež narave Največja privlačnost Notranjskega regijskega parka je še vedno Cerkniško jezero, ki se ga je v svojem raziskovalnem duhu lotil tudi Janez Vajkard Valvasor. Iz opazovanja in raziskav je nastal daljši zapis v četrtem poglavju Slave vojvodine Kranjske, kjer med drugim piše: »Brez skromnosti pravim, da je ta zgodba Cerkniškega jezera velik čudež narave, in lahko se upravičeno in brez vsakršne pristranosti uvršča med največje čudeže narave.« Raziskava o delovanju jezera je Valvasorju prinesla edino priznanje v življenju. Leta 1687 je bil namreč izvoljen za člana angleške Kraljeve družbe v Londonu, poleg tega pa so njegov spis objavili v dveh tujih znanstvenih zbirkah. |
