Zdi se, kot da je bilo šele včeraj, ko smo pristali v Afganistanu in se namestili v tako imenovanih tranzitnih prostorih. Tja namestijo novo prispele pripadnike, ki se pozneje preselijo v prostore svojih predhodnikov. V času, ko sta skupaj star in nov kontingent, je to pač nujno. Predhodnik me je v nekaj dneh pripravil na samostojno delo – pokazal mi je osnovna načela opravljanja nalog, predstavil ogromno ljudi, s katerimi bom v naslednjih mesecih sodeloval, ter razkazal prostore.
Za vsakega vojaka in bitko, v kateri želimo zmagati, so ključne prave informacije, zato pri primopredaji ni pozabil na pomembna dejstva – kje je jedilnica, dobra kava, pica, kje so najcenejše cigarete. Saj je že Napoleon rekel, da mora biti vojska oblečena in sita. Fantje iz prejšnjega kontingenta so se potrudili... in odšli. Kolega Urban ob spremljanju vzleta njihovega letala: »Ko od zadaj gledaš letalo, s katerim se predhodniki vračajo z misije, si lahko prepričan, da si ti naslednji!«
Ob uvajanju sem dobil občutek, da so naloge preproste in skoraj samoumevne. Ko pa sam prevzameš vajeti, se lahko že najenostavnejša stvar zaplete. Jedilnico sem hitro našel, a naletel na zaklenjena vrata. Kolega mi s širokim nasmehom (očitno nisem edini, ki se je danes z nosom zaletel v zaklenjena vrata) razloži, da je danes Kapa Day, kar pomeni, da je kuhinja zaprta in da bomo jedli suho hrano. V redu, si mislim, grem na pico. Hvala bogu, da je v kontingentu kolega, ki ni prvič tu, kar mi olajša življenje.
V bazi vsak dan srečujem veliko ljudi v različnih uniformah. Vzdušje je prijetno, pozdravljamo se v različnih jezikih, največkrat se sliši good morning pa buon giorno, buenos dias in laba diena, ne manjka pa niti mirëdita (albansko). Ogromno obrazov videvam, nekateri so mi znani, pa ne vem, od kod. In ravno ko sem se navadil na obraze in imena, že se je zamenjalo moštvo enega od kontingentov … Spet od začetka.
Dnevi minevajo hitro, dela je več kot dovolj. Navadil sem se jesti s plastičnega krožnika s plastičnim priborom; vem, da moram imeti v žepu vedno rezerven pribor, saj se vilice in nož ob trdnejšem prijemu hitro zlomijo. Po večerji se po navadi odpravim v svojo mini sobico. Manj mi ustreza skupna kopalnica, kjer več ljudi naenkrat na majhnem prostoru opravlja različne potrebe, zato moraš za spuščene hlače malo spustiti merila.
Afganistanski večeri so vroči, nebo je jasno in vidim vse zvezde tega neba naenkrat. Z večerom pride tudi čas, ko si z domačimi pomahamo po skypu. Če internet seveda deluje. Včasih si imamo ogromno povedati, včasih, ko je internet bolj počasen, pa je dovolj že slika ali pa samo glas – in srce je na svojem mestu.
