Država se še naprej mačehovsko obnaša do uspešnih gospodarstvenikov in obrtnikov, da ne omenjamo »navadnih« državljanov. Zadnji, ki se je naveličal ubijajoče slovenske birokracije, je proizvajalec harmonik. V Žitaro vas v Avstrijo se je preselil iz Sela na Vipavskem, in to zato, ker naši organi niso znali stopiti na prste ponarejevalcem njegovih unikatnih glasbil, je svoj odhod utemeljil Aleksander Rutar. No, najbrž je še kak razlog, da bo poslej na prestižnih slovenskih izdelkih pisalo Made in Österreich.
Ampak vedno ni kriva država ali birokracija. Tudi mnogi podjetniki, ki tako radi pojamrajo, so vredni svojega denarja. V nedeljo smo se prepričali na lastne oči. Stara Ljubljana je bila kljub zoprnemu rosenju nabito polna. Številnim domačim obiskovalcem so se pridružile trume tujcev, zlasti zahodnih in severnih sosedov, ki so imeli v ponedeljek dela prost dan zaradi praznika Marijinega brezmadežnega spočetja.
Italijanski avtobusi so okupirali Kongresni trg, italijanski turisti pa trgovine, oštarije, bifeje in štante ob Ljubljanici. Počutijo se kot doma: pizzeria v vsaki uličici, na lokalih pa obvestila Parliamo italiano, govorimo italijansko. Zapravljali so na veliko, čeprav na stojnicah decembrskega sejma ni velike pestrosti. Po tradiciji ponujajo kuhano vino, sladkarije, pletenine pa kake spominke, so pa tudi (ne)častne izjeme. Na primer svinjsko dragi in tradicionalno kičasti svetleči meči za naša dva mala viteza.
Kar je poleg dežnih kapljic še bodlo v oči, je bilo dejstvo, da so številni gostinci in trgovci vso to množico razpoloženih kupcev mirno ignorirali. Če je zaprta trgovina z italijanskimi čevlji, še razumem, da pa svojih duri ob takem navalu ne odpro butiki z unikatno ponudbo in obrati hitre prehrane, s kranjskimi klobasami, denimo, to pa meji že na norost.
»Ne vem, zakaj drugi nimajo odprto?! To je noro! Ful gre! Ful je turistov!« se je vsa navdušena čudila prodajalka v trgovinici z oblačili in bižuterijo na Mestnem trgu. Ja, ful gre. Enim očitno še predobro.
