Nomen est omen

Priznam, da sem bila te dni malce odklopljena od dogajanja pod razpuhtelimi Alpami. Ne le zaradi vročinskega vala, ki zlahka podkuri tudi možganom, malček tudi zaradi kraktočasnega oddiha ob jadranski slanici. No, nič ne de, očitno nisem zamudila nič pomembnega, življenje na rodni grudi moje sorojake še naprej z naraščajčo finančno pezo pritiska k tlom, samonikle vznesenosti ni čutiti, bolj kot ne namrgodeni ksihti pa vzbujajo slutnjo še bolj pasje bodočnosti.

Resda mi je pred oči dnevno pljusknilo obvezno dopustniško branje kot proizvod naše in vaše mladosti v srcih zasidrano branje par excellence Slovenske novice no, pa tudi kakšen izvod konkurence je voljno zašelestel med prsti. A brez ekstatičnega strganja krast z ognojkov družbenega konglomerata. Nekako obrobno se mi je zadelo vse skupaj, neresnično, vsaj za kratek utrinek morske iluzije. Pa mi pride naokoli prijateljica, s polno malho svežih novic in domovinskega patosa. Da ima vlada tam čez Mirno nov fetiš, s cinično mirnostjo zadrobi med srkanjem prav zanič ekspresa. Domišljija zbezlja, že vidim naše vrle Janeze, kako se k njim skozi stranske vhode državnih portalov tihotapijo nespodobne dame v čipkastih negližejih. Take, ki jim recimo tudi najbolj znana Kranjka Uršika, katere se niti presvitli doktor fig ne bi branil vzeti za novodobno muzo, ne bi mogla konkurirati. A krila miselnega zanosa brž pristriže s povsem resno tezo, da imajo fetiše na imena.

Ok, tuhtam, pa ne pridem nikamor. Hja, vojašnicam nabijajo nova imena. Aha, kot leta prej letališče. Saj je prav, da je Pučnik dobil spomenik. Da ga dobijo padli heroji za novo domovino, ampak, zaboga, mar Slovenci obstajamo šele zadnjih dvajset let?! Kaj pa naši dedi in babice, je njihova vloga nepomembna, še več, zavoljo ideoloških razprtij pribita na pranger? Ostalinam neke skupne preteklosti Franc Rozman Stane bo zmeraj le Stane, kot je Brnik Brnik brišejo pomen. Še dobro, da nimajo časovnega stroja! V državnih firmah, kjer naj bi sledili načelu strokovnosti, se na tiho kopičijo nova imena. Vsi ti, kobajagi, profilirani možje in dame, ki so svoje zadnjice zbasali v tapecirane fotelje, iz krize pa nas ne znajo potegniti, kje so torej vaše vrline? Ja, taki pomisleki se me lotevajo tam pod razgretim svetlim soncem; mar nam pretijo sužnji dnovi?