Na predvečer dneva mladosti smo dobili nogometnega vladarja Evrope. Bogati, glamurozni, kraljevski, razsipniški Real Madrid iz ene izmed držav, ki jo je finančna in ekonomska kriza najbolj prizadela, je v finalu premagal kar mestnega tekmeca Atletico. V spektakularnem ozračju najelitnejšega tekmovanja se tako sprašujemo, kako je oziroma ni kriza prizadela Španijo. In seveda ugotovimo, da je nogomet svoj planet. Z njim se ukvarja na stotine milijonov ljudi po vsem svetu, zmagujejo pa praviloma najbogatejši. Mimogrede: Real ima petkrat višji letni proračun kot Atletico, da ne omenjamo vse druge finančne, organizacijske, logistične in še kakšne podpore klubu s kraljevim pečatom. Ja, tudi španski kralj Juan Carlos je spremljal beli balet v Lizboni, da bi videl, kako sto milijonov vredne noge Portugalca Cristiana Ronalda in Valižana Garetha Bala drvijo proti jubilejnemu desetemu naslovu evropskega prvaka za Real.
Vse skupaj je videti kot visokoproračunski film z dovršenim scenarijem, dramaturgijo, igralci, režiserji in osupljivo kuliso, kjer preprosto ne more zmanjkati denarja. Milijoni navijačev brez pardona obožujejo in zapravljajo. Nogometna mašinerija se ne ustavi, saj so odjemalci (navijači) lojalni do groba, prispevek klubu (vstopnica, plačljiva televizija, nakup dresa in drugih klubskih izdelkov) pa je v istem rangu kot nakup kruha in mleka. Če slučajno zmanjka mleka, ga nadomestijo z igro. Da je vsaj kruha in iger.
Ne potrebujemo Španije in Real Madrida, da bi spoznali nogometni fenomen sodobnega sveta. Pokukajmo v Maribor, nekdanji zgled socialističnega gospodarstva, kjer je propadlo vse, kar so imeli vrednega, zdaj gre po gobe celo Vinag, pa čeprav je vino na Štajerskem čaščeno kot NK Maribor. Ta je zdaj edina mednarodno prepoznavna in zdrava blagovna znamka v obubožanem, socialno razkrojenem, brezperspektivnem mestu, ki pa redno dobiva nogometno infuzijo in z njo pozitivno energijo, radost ter upanje. Večno upanje in pričakovanje, da bodo jutri spet zmagali.