Nogica rešena, mali Rene že veselo skače

RENČE – Pred letom dni smo v Slovenskih novicah objavili članek z naslovom: Dobri ljudje rešili Renejevo nogico!

To je bilo na moč presunljivo obdobje, ko je dobrotljiva Slovenija s polnimi pljuči dihala s takrat še ne dveletnim Renejem, fantičkom, ki se je rodil s fibularno hemimelijo, prirojeno deformacijo goleni in stopala, ti pa nikakor nista hoteli biti v pravi poziciji. Nogica se mu je upogibala na notranjo stran in bilo je le še vprašanje časa, kdaj bi se začela ukrivljati še njegova hrbtenica. Naši zdravniki so kot edino možnost videli amputacijo stopala.

Toda njegova mamica Amela Talić o tem ni hotela niti slišati, še posebno ko je izvedela, da obstaja na oni strani luže kanadski ortoped dr. Dror Paley, ki se že trideset let ukvarja s fibularno hemimelijo in je uspešno operiral že več kot 200 takšnih otrok, kakršen je Rene. Vse lepo in prav, ampak takšna operacija bi (skupaj z rehabilitacijo) družinico Talić stala – nedosegljivih 180.000 evrov!

Na njihovo srečo pa se je, kot že ničkolikokrat, prebudila slovenska dobrota in rešila, kot smo zapisali, Renejevo nogico! Da je res tako, smo po letu dni poklicali mamico Amelo, ki je žareče strnila dogodke preteklega leta, prelomnico njenega in sinkovega življenja, njune prihodnosti. Prav neverjetno, smo vseskozi premišljevali, po kako tanki nitki se je moral nehote sprehajati njen sinek, ki se je tako rad zapodil za nogometno žogo, ta pa je postajala vse težje in težje ulovljiva … Grozilo mu je le dvoje: ali bo ob nogo ali pa bo hodil!

Za pol leta na Florido

»Ravno je v varstvu pri nonu!« se je skorajda smejalo njegovi še kako odgovorni mamici. S tem, ko se je pred letom dni izpostavila in širni javnosti razkrila sinkovo stisko, je iz žepa potegnila zmagovitega aduta. Zaradi katerega lahko že ob letu osorej njen malček – uživa v popolnem otroštvu.

»Super je!« je še enkrat vzkliknila. »Teče, se z bratcem igra, pravzaprav ga je vse težje ustaviti, umiriti …« To je to, to smo hoteli slišati! Z Renejem je torej vse v najlepšem redu: operacija je očitno uspela?! »Seveda je!« Na koncu jezika je imela še za ocean zahval, tako vsem tistim, ki so ji tako srčno priskočili na pomoč, kot tudi vrhunskemu ortopedu in njegovemu celotnemu osebju, ki je tako lepo poskrbelo za Reneja.

Čigar dan d je bil 20. junij. Operacija, potekala je v Milanu, je trajala pet ur in pol, dr. Paley je bil videti po njej nadvse zadovoljen: »Vse je šlo kot po maslu!« Fantkov gleženj mu je uspelo postaviti v pravšnji položaj, uspelo mu je obrniti tudi palec, ki je bil prav tako že precej ukrivljen. Ob tem je podaljšal še golenico za pet centimetrov in v koleno vstavil ploščico, da ga je držalo v pravilnem položaju. (Renejevi nogi sta bili slednjič enako dolgi in tudi njegovo desno stopalce se je lahko sploh prvič ploskoma dotaknilo tal.) Že četrti dan po operaciji se je dvignil s postelje!

»Prav zaradi te ploščice bo moral po letu dni znova na operacijo, takrat mu jo bodo odstranili,« je Amela že v pričakovanju naslednjega poleta na Florido, tja, kjer sta bila z Renejem že skorajda domačina. V obmorskem West Palm Beachu je namreč Rene domoval vse od začetka lanskega julija do letošnjega leta. Tako dolgo, več kot pol leta, je namreč trajala nujna rehabilitacija, pod vrhunskim očesom Paleyevega strokovnega vodstva, ki je bdelo nad Renejevo nogico. Ves ta čas jo je moral imeti v prisilnem položaju. Ko pa so mu po petih mesecih (v začetku decembra lani) odstranili še fiksator (z njim so podaljševali kost; vsak dan za milimeter), jo je moral imeti naslednjih šest tednov, kolikor je trajalo, da so se vse luknje od fiksatorja v kosti zapolnile, še v mavčni oblogi.

Pomežik dobrote in sreče

Tam sta imela z mamico prav vse na razpolago, ob četrtkih družabna srečanja (s podobno trpečimi vrstniki z vsega sveta), vozili so ju na različne oglede, imela sta vse, le nekaj je Reneju vseskozi manjkalo: dotakniti se očka in bratca Lea. Pol leta ju je lahko gledal le prek skypa. »Skupaj smo igrali nogomet,« se je spominjala Amela. Leo je brcnil žogo v Sloveniji, Rene pa jo je ujel na Floridi. Na daljavo so se sabljali, si brali pravljice za lahko noč, delali domače naloge, se učili in se po najboljših močeh trudili, da jih oddaljenost ne bi – še bolj oddaljila.

Bilo bi namreč predrago, če bi bili skupaj.

To je bilo zanju zagotovo precej mučno obdobje, »že zaradi floridske neznosne vlažnosti«, ki pa bo ostalo le še bežen spomin. Zdaj normalno hodi. In teka za žogo.

Nikoli ne bo pozabil tistega januarskega dne, ko je skočil očku in bratcu znova v objem. Takšni trenutki so nepozabni.

Ko bo odrasel in ga bo zanimalo, zakaj je na tako srhljivo visela na nitki njegova prihodnost, bo od sreče klecnil pred spominom na požrtvovalno mamico in družino, dobre rojake in to usodo, ki ga je v nekem trenutku vzljubila, potem pa mu pred letom dni – pomežiknila.