RADOVLJICA – Sredi noči se je na Linhartovem trgu sredi Radovljice slišalo škrebljanje drobnega snega, ki je naletaval na mesto, ki je spalo, le okno v Vidičevi hiši iz leta 1634 je bilo razsvetljeno. »Začela sem v četrtek prejšnji teden, tole bo peta noč, ko sem v kuhinji. Nisem verjela, dokler nisem dopoldne na lastne oči videla, kako gredo ljudem v slast moji krofi. Tople, ki sem jih nosila iz kuhinje v kavarno, so razgrabili,« je med mesenjem testa povedala Andreja Kristan, doma je v Hlebcah, nekaj kilometrov od Radovljice. Skoraj tisoč jih bo, če ne že čez, teh z marmelado polnjenih ocvrtih posladkov, ki imajo pri njej še posebno dodano vrednost. Od tega, ko v skledo vsuje posebno belo pšenično moko tipa 400 in vanjo doda domača jajca, za nadev pa uporabi v lastni kuhinji vkuhano marmelado, do tega, da se vsak, ampak prav vsak krofek od mesenja testa do končnega posutja s sladkorjem naredi ročno. Ni pomoči strojev, vse naredi z rokami.
»Na Gorenjskem temu pravimo muskelfiber, ne vem, kako drugje to prevajajo, ampak po moje boli povsod enako,« se zasmeji Andreja, ki zaradi krofov vsake toliko časa spusti kakšno domačo skozi zobe, saj jo bolijo roke in ramena. »Tolikanj sem zverzirana oziroma izkušena, da recepta točno na grame ne morem povedati oziroma ga ne uporabljam. Vse sestavine, ves postopek, imam v sebi, in verjamem, da vsaka prava domača kuharica, ki spoštuje izročilo narodnih jedi, točno ve, ko izdeluje potico, ko mesi testo za krofe ali zlaga vkup gibanico, koliko je treba česa dodati, koliko je treba mesiti in kako se kaj speče.« Za Kristanovo oziroma za njen postopek izdelovanja krofov je znano, da ko ima testo narejeno, ni prav zdravo odpirati vrat v kuhinjo zaradi razlike v temperaturi.
Za valentinovo bo pripravila tortice v obliki srčka
Včeraj zjutraj so na njena vrata zato prav spoštljivo potrkali mestni župnik Andrej Župan, zanj oziroma za varovance Varstveno-delovnega centra Radovljica je Kristanova spekla skoraj sto krofov samo za torek. »Župnik je bil največji naročnik krofov to leto, drugi je naš sosed, ki ima gostilno. Čeprav ima svoje kuharje, je peko krofov zaupal meni, kar je svojevrstna pohvala za moje delo,« pravi Andreja, ki je prvi krof spekla v najstniških letih pri svoji zdaj že pokojni babici Cilki Tavčar: »Stara mama me je veliko naučila, za njo pa še moja mami Marija, ki je bila nekoč prva natakarica v pristni domači gostilni Pr' Jožovcu.«
Ob četrti jutranji uri se je testo začelo prebujati, in ko je dobilo pravo obliko v skledi – dodajmo, da je tudi ta že preživela eno svetovno vojno –, je Andreja začela oblikovati kepice. Vsako od njih je odtrgala od celote, pa smo pripravljeni staviti, da so bile vse, prav vse, enako težke. Potem jih je v dlaneh še enkrat zgnetla in oblikovala za novo vzhajanje, preden jih je dala v plavalno fazo v vročem olju. Seveda se je ob tem pazilo, da si je vsak krof pridelal zlato obarvan venec po sredini ocvrto-rjavega spodnjega in zgornjega dela. Vmes je za polnitev pripravila marmelado, sladkor pa je bil že zmlet v droben prah, da je na koncu dodal poslednji košček estetike na ta preprosti, a nadvse okusni domači pustni posladek.
Zjutraj, ko se je naredil dan, se je nova četa krofov sprehodila iz kuhinje na police kavarne Vidic, Andreja pa se je oddahnila: »Ampak samo do četrtka, takrat je valentinovo in pripraviti moram tortice v obliki srčka. Moja babica in mami teh nista izdelovali, to je moja pogruntavščina. Vesela sem, ko je življenje sladko, in tako naj ostane.«