NOVO MESTO – V Krko, ki je s 94 kilometri površinskega toka najdaljša povsem slovenska reka, se izliva 112 pritokov. Največje naselje na njenih bregovih je dolenjska metropola, vodna gladina zrcali Novo mesto v treh okljukih, osrednji obkroža staro mestno jedro. Pod njega se je priselil skrivnostni svat, ki se redkim vztrajnežem prikazuje le v večernem in nočnem času. Najčešče ga videvajo ribiči, mimogrede, ti so mu naklonjeni. Za običajne Novomeščane bi skrivnostno bitje še naprej ostalo kot iz bajke – če se le ne bi dokazovalo z nabrežnimi oglodanimi drevesnimi debli. Skrivnostnežu, ki ga naši dedki in babice niso mogli poznati, saj je bil na Slovenskem domnevno zadnji uplenjen leta 1643 v okolici dravskega Vurberka, pravimo bober. Kot sooblikovalca naše prazgodovine na prehodu iz kamene v bakreno dobo, predvsem na Ljubljanskem barju, ga je v romanu Bobri ovekovečil pisatelj Janez Jalen, ki je zgodbo oprl na arheološka odkritja.
Sadjarjem v nadlego
Na levem bregu Krke pod Šmihelskim mostom je gostinec na naše poizvedovanje postregel s podatkom, da bobra na tistem koncu jemljejo že kot povsem običajnega prebivalca. Če ne bi vrli novomeški komunalci prav letos drastično sekali dreves še posebno na desnem bregu, bi tam še zdaj videli značilno v stožec oglodane vrbe. Tako pa lahko le obžalujemo, da je novomeška komunala bobrom odžrla jesensko lesno zalogo.
Na lepem se je pogled našega sogovornika zasvetil: »Zakaj pa vas zanimajo bobri? Bi jih polovili?«
Na naše zatrjevanje, da ne, saj smo tako kot bobri prehranski vegetarijanci, je z milejšim tonom pripomnil: »Ja, pravijo pa, da je bobrovo meso zelo slastno. Sam ne morem reči, ker še nisem probal.«
Zaradi komunalcev, ki so mu zredčili lesni habitat, se je bober to jesen lotil še celih dreves nižje ob toku, bližje Kandijskemu mostu. V smeri proti Seidlovemu mlinu z jezom si bober te dni brusi sekalce predvsem na deblih v patrovskem vrtu pod frančiškansko cerkvijo. Ker je vrt zaprt za javnost, lahko bober tam seka v božjem miru. Vse drugače kot na prehodu iz Pugljeve ulice na Župančičevo sprehajališče, kjer so mu, potem ko je podrl tanjši brezo in vrbo, domačini pospravili vejevje, za nameček pa z mrežo zavarovali sadno drevje, tako da pri nekdanjem mestnem perišču odslej nima več kaj početi.
Kljub temu nas je domačinka takole pospremila: »Škoda, da ga niste prišli streljat – saj nam dela škodo!«
Jezovi kličejo jezo
Za strokovno mnenje o bobru na Dolenjskem – strokovno ime evropske vrste je Castor fiber, kanadski sorodnik je iz vrste Castor canadensis – smo povprašali Andreja Hudoklina z novomeške enote Zavoda RS za varstvo narave, kjer bobrovo ponovno naselitev redno spremljajo: »V zadnjem obdobju se je tako močno razširil, da na reki Krki najdemo bobrišča že na vsakih nekaj kilometrov od izliva do izvira in se seli na pritoke. Po moji grobi oceni imamo na porečju Krke najmanj 25 družin, kar moramo pomnožiti z najmanj štirimi osebki. Na manjših pritokih gradi jezove, ki so, kot opažajo in nam poročajo posamezniki, pogosto konfliktni. S svojo aktivnostjo je bober največji preoblikovalec habitata. Ne le da podira drevesa, ampak z bobrišči, ki se po nekem času rušijo, dodatno erodira rečne nabrežine. Bobri podvrtajo tudi visokoobrambne nasipe ob rekah. Ljudje prijavljajo škodo po bobru na poljščinah, saj ima zelo rad koruzo in pšenico. Država pa še nima strategije, kako naj se s tem sooča. Prišli smo že do točke, ko bober ni samo čudo, ampak ga posamezniki doživljajo že kot breme v prostoru. Na manjših potokih na primer z jezovi zadržuje vodo na zemljiščih. Zaradi tega je bil pred stoletji iztrebljen – še zlasti v potokih ga ni težko ujeti.«
Bobrova družina, ki lahko šteje med 5 in 15 osebki treh generacij, obvladuje kilometer do dva dolg rečni odsek: »Jedo vodno rastlinje in mehkolesno obrežno vegetacijo, predvsem vrbe. Na drevesno lubje in tanjša debla preide v novembru, ko tudi obnovi bobrišča. Družina ima lahko več brlogov v okolici glavnega. Veje odseka na meter do dva dolžine in jih zlaga v posebno skladišče kot zimsko prehransko rezervo. Gre za žival, ki ima neverjeten delovni nagon.«
Pobudo za bobrovo vrnitev v naše kraje je pred 22 leti podal Matjaž Jež z mariborske enote zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Zasluge za ponovno naselitev bobra na Slovenskem pa pripadajo zagrebški gozdarski fakulteti, ki je me letoma 1996 in 1998 v Posavini naselila okoli sto bobrov z Bavarskega. Prav kmalu je prvi priplaval po Savi in se naselil ob izlivu Krke, kmalu so se bobri kazali tudi v Radulji, zatem na Dobličici v Beli krajini, v zgornjem toku Krke pa na Muri, Sotli, Dravi in Kolpi. Po videzu sta bobru podobna sicer tujerodna, a že dlje v naši naravi živeča glodavca nutrija in pižmovka. Obe sta manjši od bobra, v naravo pa sta se razširili iz opuščenih farm, kjer so jih gojili zaradi krzna. Evropski bober (sorodna vrsta je kanadski) je največji glodavec naše celine, tehta 30 kilogramov, dolg pa je do enega metra. V 17. stoletju so bili bobri kanadskim Indijancem Irokezom in kolonizatorskim Francozom tako pomembni za preživetje, da so za posest bobrovih lovišč sprožili več vojn, ki so jih zgodovinarji poimenovali kot bobrove vojne. |
