Približuje se najdaljši dan v letu, ko sonce vzide že pred peto uro zjutraj in zaide malce pred deseto uro zvečer. Vendar pa kresna noč ne poteka 21. junija, ko je po koledarju uradno najkrajša noč v letu, temveč 23. junija, ko so na šentjanževo naši predniki kurili kresove kot znak praznovanja in poveličevanja moči sonca. S kresom so namreč želeli pomagati soncu, da se ohrani in ne omaga.
Simbolna izročila
Letošnji junij je še zlasti moker in muhast, zato bi bilo glede na verovanje naših prednikov treba zakuriti veliko kresov, da soncu povrnemo energijo. Včasih so namreč kresovi goreli najmanj trikrat – pomladi, ko je sonce s težavo stopnjevalo svojo energijo, poleti, da je ohranjalo svojo moč, ter jeseni oziroma pozimi, ko sta ga vedno bolj odžirala mraz in tema. Čeprav sonce po kresni noči dejansko začne izgubljati moč in dnevi postajajo krajši, so staroverci verjeli v simbolna izročila, ljudske vraže in preproste obrede, s katerimi so mu želeli pomagati v njegovem boju z mrazom in temo. Nenazadnje je od svetlobne in toplotne energije nam najbližje zvezde bilo od vekomaj odvisno preživetje živali, rastlin in človeka.
Kresnik v zlati kočiji
Kresna noč tako spada med ognjene praznike, ko so naši poganski predniki še častili Kresnika, ognjenega polboga, ki je oborožen s strelo, kladivom, kijem, sekiro ali mečem potoval v zlati kočiji ter varoval ljudi in delal dobra dela. Kresnik je bil v prvi vrsti sončno božanstvo, ki se je borilo proti vedomcu in kačji kraljici. Krščanstvo ga je v določeni meri preoblikovalo v sv. Janeza Krstnika in tako posredno ohranilo nekatere poganske elemente, ki se kažejo prav v kresovanju. Še dandanes namreč lahko prisostvujemo tako imenovanim Janezovim oziroma šentjanževskim kresovom, ki jih postavljajo 24. junija, ko sv. Janez Krstnik po katoliškem in pravoslavnem koledarju praznuje svoj god. Staroverci pa po drugi strani ne častijo zgolj Kresnika – boga, temveč se priklanjajo kresnikom v človeški podobi, zavetnikom vasi, ki so varovali ljudi in živino ter reševali tegobe vsakdana.
Poslušanje živali
Kresna noč velja za najskrivnostnejšo noč v letu, saj o njej krožijo najrazličnejše legende, ki imajo navdih v ljudskem izročilu, vražah in anekdotah. Najbolj znana med njimi pravi, da če najdemo seme praproti in ga spravimo v žep, lahko slišimo govorico živali. Spet druga govori o tem, da mora tros praproti v kresni noči povsem po naključju pasti v čevelj pohodnika, da ta sliši govorico živali in postane neviden. Največjo moč naj bi vsebovalo tisto praprotno seme, ki raste na razpotjih – najditelj pa ga mora po možnosti nabrati gol med 23. uro in polnočjo, saj je takrat njegov učinek večji. Neka druga legenda priča o tem, da lahko praprot, ki jo na kresno noč s korenino utrgamo ob polnoči, razkrije pod sabo zakopan zlat prstan. Dekle, ki nosi seme praproti za kresno noč v nedrjih, pa se lahko nadeja, da bo kmalu spoznala svojega izbranca.
Spet druge legende izpričujejo številne zgodbe o najrazličnejših zakladih, ki jih lahko najdemo prav na kresno noč, če le upoštevamo ljudsko izročilo in se do potankosti držimo magičnih urokov. Ker je meja med tostranstvom in onstranstvom to noč najtanjša oziroma najprepustnejša, naj bi imela tudi pravljična bitja, kot so vile, škrati in čarovnice, večjo moč in obenem lažji dostop do poseganja v življenje navadnih smrtnikov. Le-ti pa se lahko zaščitijo pred zlimi uroki tako, da se umivajo z vodo, v kateri se namaka praprot...
Magične kresne rastline
Poleg magičnih lastnosti, ki naj bi jih imela praprot, so s posebnimi močmi ta dan obdarjeni tudi šentjanževka, ivanjščica, šipek, bezeg, kamilica, materina dušica, vinska rutica, brin, bela omela, kopriva, divji pelin in še marsikatera druga rastlina. Za kresne rastline je veljalo, da imajo največjo moč okrog polnoči in pred zoro, ko se na njih nabira rosa. Obešali so jih na okna kot preventivo pred strelami ter na vrata, da bi zaščitili svoje domove pred nesrečo in uroki. Polagali so jih tudi v zakonske postelje, ker so verjeli, da ženskam prinašajo plodnost. Bodoče matere so jih po drugi strani metale v obredni ogenj, saj so verjele, da jim bo tovrstno gretje omogočilo lažji porod. Deklice, ki so se rodile na kresno noč, pa so poimenovali kresnice.
Med kresnimi rastlinami velja poleg praproti še posebej omeniti šentjanževko, za katero velja, da začne cveteti prav v času kresne noči oziroma janezovega, po katerem je tudi dobila ime. Njeni rumeni cvetovi že po videzu spominjajo na sonce ter naj bi obešeni na okna varovali objekt pred nevihtami, točo in udarom strele. Z ivanjščicami, nabranimi v kresni noči, naj bi bilo mogoče vedeževati, bezeg pa so si Kraševke zatikale v ruto, da bi se zavarovale pred sončno pripeko.
Za brin je veljalo, da njegov dim odganja hudega duha, medtem ko so brinove jagode, obešene v obliki vrvice okrog vratu, človeka navdale z nevidno močjo. Kakor koli že, kresna noč je v naravnem ciklu ljudi in rastlin zagotovo velika prelomnica – rastline rastejo in razvijajo plodove, ki so polni užitnega mesa, sonce pa omogoči, da se njihov vrhunec življenjske energije počasi prevesi v smrt. Tako kot slabi moč sonca, skupaj z njim slabijo plodnost, energija in zagon živih bitij. Prav zato je pomembno spodbujati sonce, da čim pozneje izgubi svojo moč. Pomembno pa je tudi to, da za kresno noč negujemo izročilo svojih prednikov in preživimo topel večer v krogu najdražjih.
| Ko sonce oplodi zemljo Noč velikega ognja, kot so še rekli kresni noči, je bila resnično pestra – ljudje so okoli ognja taborili, si spletali vence iz detelje in hrastovega listja, peli in plesali ter z živino skakali čez ogenj, da bi se očistili bolezni in zlih urokov. Ljudje so s skakanjem skozi ogenj tudi verjeli, da višje ko bodo skočili, višje bo zrasel njihov pridelek. Pepel, ki je ostal od pogorelega ognja, pa so potresli po njivah, vrtovih, hlevih in hišah, da bi zavarovali svoje premoženje pred strelo in drugimi sovražniki, kot so zajedavci vseh vrst in bolezni. Verjeli so, da bo sonce prav na kresno noč oplodilo zemljo, da bo ta jeseni bogato obrodila. |
