LJUBLJANA – Prvi nadzornik NLB Sašo Cunder in njegov namestnik Stephan Wilcke sta v pogovoru izrazila upanje, da se bo banka po sanaciji slabih terjatev in drugih ukrepih vrnila na pot dobička. Wilcke je ocenil, da bi bila lahko že prihodnje leto dobičkonosna in pripravljena na prodajo, kar bi zmanjšalo verjetnost ponovnih državnih pomoči v prihodnje.
Kako potekajo priprave na prenos slabih terjatev na državno družbo za upravljanje terjatev bank oz. t. i. slabo banko? Je Nova Ljubljanska banka (NLB) pripravljena na prenos?
Cunder: NLB ima interno slabo banko, na katero v okviru načrta prestrukturiranja že prenaša nestrateške naložbe. S tega vidika je verjetno bolj pripravljena od drugih.
Za prenos na slabo banko pa je treba storiti še nekatere stvari. Med temi je vrednotenje sredstev, ki se bodo prenašala. Del sredstev se lahko prenese že zelo kmalu, torej v junijskem roku. Je pa to odvisno od načrtov države pri izvedbi celotnega procesa. Slaba banka namreč šele zdaj postaja delujoča, a ko bo zadeva stekla, se bomo lahko sorazmerno hitro odzvali.
Vlada je v sprejetem nacionalnem reformnem programu objavila ocene Banke Slovenije (BS), da naj bi na slabo banko iz treh največjih bank v državi prenesli za okoli 3,3 milijarde evrov slabih terjatev. Lahko vsaj približno poveste, kakšen del te vsote naj bi odpadel na NLB?
Cunder: Skupaj je banka za prenos predlagala 1,9 milijarde evrov bruto sredstev. Pogovarjali pa smo se samo o prvi tranši za prenos v bruto vrednosti okoli 1,3 milijarde evrov in neto vrednosti približno 700 milijonov evrov. To so terjatve, ki jih lahko najlaže prenesemo, so pa različnih tipov. Razliko med bruto in neto vrednostjo predstavljajo že oblikovane rezervacije. Po naši oceni smo rezervirali polno višino vrednosti zastavljenega premoženja.
Kumulativno smo sicer v NLB lani oblikovali okoli 600 milijonov evrov rezervacij, letos upamo na nižji obseg. Je pa to odvisno od tega, kako se bo do konca leta odvijal proces sanacije slabih bančnih terjatev.
Kako bo potem potekala razgradnja teh rezervacij?
Cunder: Menimo, da smo rezervirali dovolj visoke zneske. Morda smo bili celo malo preveč konservativni. Seveda pa je treba ločiti med likvidacijsko vrednostjo in realno ekonomsko vrednostjo. Ta je lahko višja od trenutne likvidacijske vrednosti.
Vrednotenja za prenos na slabo banko, ki jih vseskozi opravljamo, so narejena po realni ekonomski vrednosti, potrditi pa jo mora zunanji ocenjevalec. Mi pa terjatve v stečajnih postopkih vrednotimo po likvidacijski vrednosti.
Na koliko torej ocenjujete potencialne dodatne slabitve ob prenosu na slabo banko? Je to vračunano že v dokapitalizacijski znesek 367 milijonov evrov?
Cunder: Ne, dokapitalizacija je potrebna zato, ker je trenutno kapitalski količnik, t. i. Core Tier 1, na ravni skupine okoli devet odstotkov, kar je malo pod pričakovanji na ravni EU.
Kar se tiče dodatnih izgub ali dobičkov ob prenosu, pa bo vse odvisno od cene ob prenosu. Ta je ključna. Če bodo terjatve prenesene po naši knjigovodski vrednosti in bo ugotovljeno, da je ta skladna s pravo ekonomsko vrednostjo, potem prenos ne bo imel vpliva na rezultat.
Verjamete v uspeh sanacije slabih bančnih terjatev s pomočjo slabe banke?
Wilcke: Imam veliko zaupanja v imenovane neizvršne direktorje slabe banke. Gre za zelo kakovostne mednarodne strokovnjake, ki vedo, kaj delajo.
Kako optimistični ste glede uspeha operacije za NLB?
Wilcke: Mislim, da operacija mora uspeti. Ne vidim veliko alternativ.
Kakšna so vaša predvidevanja za prihodnje leto, ko bo banka dejansko začela na novo?
Cunder: Upam, da se bo banka s prenosom slabih terjatev, z izvedbo načrta prestrukturiranja in drugimi ukrepi za racionalizacijo poslovanja prihodnje leto vrnila k dobičku in nato uspela doseči primerno vrednost za davkoplačevalce, ko se bo država odločila banko prodati.
Razmere so še zelo nestabilne, vseeno pa upam, da bo v prihodnosti dosegla dobičkonosnost, ki jo pričakujemo od dobro delujoče sistemske banke.
Priprave na dokapitalizacijo banke potekajo. Je res, da ste skupaj z ministrstvom za finance v Bruselj že poslali vse potrebne dokumente in pojasnila, da bi čim bolj pospešili pridobitev odobritve Evropske komisije?
Wilcke: Banka je v tem smislu storila vse, kar je lahko. Pri dokapitalizaciji in načrtu prestrukturiranja je res, kar pravite. Pri pripravi prenosa terjatev na slabo banko pa z Evropsko komisijo tesno sodelujemo, a zelene luči od tam še ni.
Pričakujete torej, da bodo junijski dogodki potekali gladko?
Wilcke: Upam, a roki so zelo ambiciozni, če jih primerjamo z nekaterimi drugimi članicami EU.
Davkoplačevalci bodo že tretjič v kratkem času dokapitalizirali NLB. Lahko zagotovite, da bo banka po letošnji dokapitalizaciji lahko obstala na lastnih nogah in dodatna državna pomoč ne bo več potrebna?
Wilcke: Menim, da je to zelo verjetno. V preteklosti je bila NLB zelo tesno povezana s politiko, tako kot to velja za nemške regionalne banke, ki so tesno povezane z oblastmi v zveznih deželah. Tudi večina teh regionalnih bank v skoraj vsaki recesiji potrebuje državne injekcije.
Za to obstaja razlog. Če so banke preveč tesno povezane z državnimi uradniki in politiki, to nikoli ne deluje. Politiki in uradniki namreč ne morejo biti dobri bankirji.
Za prihodnost sem optimističen zaradi strogega stališča Evropske komisije. Pričakujem, da bo komisija vztrajala pri tem, da se NLB v naslednjih letih privatizira. Kombinacija zasebnega lastništva in strožje bančne zakonodaje naj bi močno zmanjšala verjetnost, da bi banka zabredla v velike težave in potrebovala državno pomoč.
Pa vendar je bila v lastništvu NLB desetletje prisotna belgijska banka KBC.
Wilcke: Obstaja zelo pomembna razlika. Banka KBC je imela delež, a nobenega vpliva. Ni mogla preprečiti, da se delijo posojila, za katera je ocenila, da niso modra odločitev.
Kdaj bo NLB po vaši oceni pripravljena na privatizacijo? Verjetno ni smiselno prodajati banke sredi sanacije in preobrazbe.
Wilcke: To je zelo odvisno od uspeha slabe banke. Bistvo slabe banke je namreč, da pomaga vzpostaviti dobro banko. Če bo operacija s slabo banko tekla hitro, se bo lahko v primeru NLB zelo hitro prišlo do precej dobre banke. Seveda je treba izvesti še modernizacijo in racionalizacijo, a za potencialne vlagatelje bo lahko banka zanimiva že prej.
Ocenjujem, da bi bila lahko banka za privatizacijo pripravljena že prihodnje leto. Proces preobrazbe banke pa primerjam z olimpijskim ciklusom. Imejte v očeh poletne olimpijske igre v Riu de Janeiru 2016.
Upravi smo povedali, da je preobrazba maraton in ne sprint, mi pa smo neke vrste trenerji. S prihodnjim letom bi pričakoval postopno izboljševanje rezultatov, a vse je seveda odvisno od gospodarskih razmer.
Ste s trenutno upravo zadovoljni?
Wilcke: Da, zelo. Mislim, da skoraj nemogoče naloge opravljajo optimalno, in to za precej nizko plačilo. Banka gre nedvomno v pravo smer in prelamlja vez s preteklostjo. Prestrukturiranje je začela pozno, lahko bi ga že prej. Drugod po Evropi so projekti prestrukturiranja bank običajno uspeli, zato je prav, da so se ga končno lotili tudi v NLB.
Kako pa komentirate kritike in napade na upravo v medijih?
Wilcke: Neizogibno je, da obstaja v državah, kjer so davkoplačevalci pomagali bankam, populistična jeza, uperjena proti vodilnim bančnikom. Za nekoga na ulici bo v teh okoliščinah vsako plačilo za kakšnega bankirja prebogato. Ko smo imenovali Janka Medjo, smo mu rekli: V tej državi boš zelo nepriljubljen. To je del službe.
Banki je iz časa debelih krav ostala dediščina številnih slabih posojil in napačnih odločitev. Srednji menedžment očitno ni deloval. Nameravate na tem področju zahtevati ukrepe? Kaj je s kazensko odgovornostjo nekdanjih nadzornikov, ki očitno niso dobro opravili dela?
Cunder: Ko gre za drugo in tretjo raven zaposlenih, od banke zahtevamo, da banko prestrukturira, tako da bo ta spet postala dobičkonosna. Računam, da so to ukrepi, ki nas bodo pripeljali v svetlejšo prihodnost.
Težko pa pavšalno ocenjujem, da ljudje v preteklosti niso delali dobro. Slovenija ni edina, ki si je v času debelih krav nakopala težave v bančništvu. Za primerjavo – NLB ima trenutno okoli 27 odstotkov slabih posojil, v islandskem bančnem sistemu jih je bilo ob izbruhu krize 60 odstotkov.
V poslovanju banke so potrebne spremembe in smo jih zahtevali. Upravo pri načrtu prestrukturiranja podpiramo. Mislim pa, da ni naloga nadzornega sveta, da gledamo konkretna imena na drugi in tretji ravni menedžmenta banke. Prepričan pa sem, da se bo v okviru načrta prestrukturiranja pregledalo delo vsakega zaposlenega in se na tej podlagi odločilo o njegovi prihodnosti v banki.
Glede kazenske in odškodninske odgovornosti nekdanjih vodilnih pa menim, da imamo v Sloveniji pristojne organe, ki so poklicani, da se s tem ukvarjamo. Če so seveda bila storjena kazniva dejanja. Vedeti morate, da ni vsaka slaba poslovna odločitev že kaznivo dejanje.
Če pa so bila storjena kazniva dejanja, smo povsem pripravljeni na sodelovanje s pristojnimi organi. V primeru LHB Frankfurt in Interfinanz Zürich pa je skupščina zahtevala forenzično preiskavo. Ko bomo imeli izsledke, bomo o njih obvestili javnost.
Wilcke: Treba je razlikovati med kaznivimi dejanji in nečim, kar bi imenoval mešanica malomarnosti in neumnosti. To ni kaznivo dejanje, a je do tega v časih razcveta prihajalo po vsem svetu. Kariere bankirjev, ki so sprejemali malomarne in neumne odločitve, so v veliko primerih utrpele škodo ali se končale, niso pa ti ljudje pristali v zaporu.
Vedno pa obstajajo primeri, ko gre za veliko malomarnost in ko do teh napak pride zavestno ali celo namerno. V teh primerih bi lahko govorili o kaznivih dejanjih. Tretja kategorija pa je korupcija. Če bo na plan prišlo kaj takega, je to treba preganjati. O korupciji se sicer v Sloveniji veliko govori, a sam dokazov še nisem videl.
Dejanja v preteklosti res niso bila pametna, a mi imamo privilegij, da lahko gledamo za nazaj. Ne morem pa reči, ali je šlo le za malomarnost in neumnost ali kaj drugega. Če ni šlo za kazniva dejanja, lahko te ljudi sankcioniramo tako, da jim ne damo več odgovornih nalog.
Slovenija je deležna številnih kritik zaradi korporativnega upravljanja v bankah. Gospod Wilcke, vi ste novinec na slovenski finančni sceni. Kako ocenjujete korporativno upravljanje v NLB v minulih mesecih? Kaj bi bilo treba še izboljšati?
Wilcke: Upravljanje postaja vse boljše in nadzorni svet je odločno prelomil vezi s preteklostjo.
Naš predlog za skupščino je zmanjšanje nadzornega sveta (z 11 na osem članov), saj je 11 članov veliko preveč za strukturirano razpravo med nadzorniki.
Prav tako ocenjujem, da je mešanica domačih in mednarodnih strokovnjakov v nadzornem svetu dobra rešitev. Tujci prinesejo nove poglede, saj niso vpeti v vsakodnevne slovenske zadeve. V preteklosti so obstajale tesne povezave med nadzorniki in političnimi strankami – in to je recept za katastrofo. Zato vam predlagamo, da tega ne ponovite.
Poteka nov krog poskusa prodaje Mercatorja, ki je zelo pomembno podjetje za slovensko gospodarstvo. Kakšen je pogled nadzornega sveta na to vprašanje?
Wilcke: Ni vloga banke, da je delničar v podjetjih. To ni njena funkcija. V splošnem se je dolgoročno bančno lastništvo v podjetjih izkazalo za slabo stvar. Splošni pogled nadzornega sveta je, da je na dolgi rok iz vseh teh naložb treba izstopiti. Jasno je, da je treba zanje iztržiti čim več in maksimizirati ceno. A to je naloga uprave.
Dobivate od države kakšne namige ali nasvete glede prodaje Mercatorja?
Cunder: Ne. Cilj NLB je maksimiziranje cene. Mi smo neodvisen nadzorni svet in njegova mednarodna sestava to dokazuje. Za naše odločitve odgovarjamo tudi s svojim premoženjem.
V medijih so se pojavili očitki, da zaradi povezav in poznanstev med člani nadzornega sveta prihaja do neke vrste poskusa ugrabitve banke. Kako komentirate to?
Wilcke: Ne vem, od kod to prihaja, a lahko jasno povem, da prej nisem poznal nobenega od sedanjih nadzornikov. Prav tako nisem poznal nobenega od predlaganih novih nadzornikov. Sem se pa z njimi v postopku izbire pogovarjal.
Cunder: Jaz prav tako prej nisem poznal nobenega od trenutnih nadzornikov. Je pa res, da so me prosili, naj predlagam kakega kandidata za novega nadzornika. Predlagal sem uglednega in uveljavljenega bankirja iz londonske podružnice Deutsche Bank (Dimitriosa Stratikopulosa), a tudi on je šel najprej v bazen imen, ki jih je pregledala kadrovska agencija Korn-Ferry.
Takšni ljudje na krovu lahko NLB le koristijo. Če kdo meni, da bodo ti bančniki tvegali svoj ugled z ravnanjem, ki ni v skladu z dobrimi praksami korporativnega upravljanja, je to neumno.
