LJUBLJANA, BRUSELJ – Bo že res, da so mednarodni posojilodajalci nazadnje vendarle sklenili kompromisno kravjo kupčijo s ciprsko vlado (obljubili so, da ji bodo zagotovili do deset milijard evrov težko pričakovane pomoči), drži pa tudi, da so iz istega razloga včeraj zjutraj na mah poskočile cene nafte. Posledica tega, da se je ciprskemu bančnemu sistemu uspelo za las izogniti kataklizmi, je bilo tudi to, da sta se v hipu nekoliko (čeprav samo začasno) okrepila evro in povpraševanje po delnicah na evropskih borzah.
Kaj pa za Ciprčane pomeni domnevno tako zelo razveseljiva novica, češ da so se izognili kolapsu bančnega sistema? Predstavniki tako imenovane trojke (Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) so se nazadnje celo strinjali s predlogom ciprske vlade, da se zavaruje interes prav vseh varčevalcev, ki hranijo svoje prihranke v ciprskih bankah, če njihova bančna vloga ni večja od 100.000 evrov. Finančni ministri držav članic EU v evrskem območju – nekaterih držav, tudi Slovenije, sicer niso zastopali finančni ministri – so sicer bili nepopustljivi pri, če tako rečemo, dveh točkah. Prvič, druge največje ciprske banke Laiki preprosto ni mogoče niti ne bi bilo smiselno reševati. Njen del, ki mu ni več pomoči, naj bi zato razglasili za slabo banko in ga zaprli, njen kolikor toliko še zdravi del pa naj bi zdaj prenesli pod streho največje ciprske banke Bank of Cyprus. Slednjo, ki ima »na srečo« zgolj 28 milijard dolgov, naj bi pospešeno prestrukturirali in reševali pod budnim očesom mednarodnih posojilodajalcev in EU. Ciprski gordijski vozel bodo evrokrati s tem tako rekoč salomonsko presekali na dvoje, denar, ki ga bodo namenili za reševanje ciprske Atlantide, pa prejemnik (ciprska vlada) menda ne bo smel uporabiti za reševanje bančnega sektorja. Pomenljiv podatek, ki priča o tem, kakšne so razmere na Cipru za bančne komitente: ciprska centralna banka je za najvišji znesek, ki ga je mogoče dvigniti na bankomatih v enem dnevu, določila 120 evrov, banka Laiki, ki že v kratkem očitno ne bo več obstajala, pa je skupno vsoto dnevnih dvigov za posamezni račun omejila celo na 100 evrov. Komitentom, ki imajo na računu več kot 100.000 evrov, naj bi predvidoma odpisali (naj nikoli ne bi vrnili) približno 40 odstotkov njihovih prihrankov. Ali »samo 30«. Katere domine bo sprožilo za danes napovedano odpiranje vrat ciprskih bank, pa v tem hipu tako še nihče ne ve.
Za slovensko vlado naj bi bila poleg novice o razmeroma (samo razmeroma, ja) optimističnem epilogu ciprske bančne krize na prvi pogled razveseljiva tudi še druga: da so se na mednarodnem finančnem trgu znova umirili (znižali) zahtevani donosi za naše državne obveznice, ki bodo zapadle čez osem let. Potem ko smo minuli petek upravičeno zaskrbljeni spremljali, kako na elektronski borzi MTS (najhitreje med vsemi) raste prav obrestna mera na slovenske državne dolžniške vrednostne papirje – zrasla je že na 5,56 odstotka –, se je donos na obveznice, ki bodo, kot rečeno, zapadle čez osem let, včeraj znižal na 5,24 odstotka.
Mi že ne bi dela NKBM priključili NLB?
Ne glede na to, ali se s tem tolažimo ali ne, je prav, da se zavedamo, da naš finančni položaj žal še zdaleč ni odvisen samo od tega, kar se je v zadnjih dnevih dogajalo in kar se bo še dogajalo s ciprskimi bankami. V poslovnem dnevniku Finance so včeraj, na primer, opozorili na skrb vzbujajoč kazalnik: na to, da nekatere tuje banke slovenskim podjetjem že odpoklicujejo (preklicujejo) posojila, ki so jim jih že odobrile. Na kar pa je opozoril nekdanji finančni minister dr. Janez Šušteršič v svojem rednem (tedenskem) časopisnem komentarju: da so zneski, ki jih Slovenija potrebuje za sanacijo svojih »Laiki«-bank«, prav gotovo veliki, da pa bančnega sektorja žal ni in ne bo mogoče sanirati le napol. Če za popolno (o)čiščenje naših državnih bank nimamo dovolj denarja, potem bi bilo bolje, meni dr. Šušteršič, da država kot njihova lastnica jasno pove, da je mošnjiček prazen, in katero izmed državnih bank spravi v nadzorovani stečaj. Ker se lahko, če bo trojka prišla še k nam, vsekakor zgodi, da nam bo naročila, naj tako in ne drugače saniramo NLB ter naj NKBM, denimo, razdelimo na dva dela in potem le njen dobri del priključimo NLB. Lahko se zgodi prav to.