LJUBLJANA – Vladajoča politika je, t(ak)o namreč zdaj poslušamo in beremo, lahko zadovoljna sama s sabo, saj ji je po vseh peripetijah le uspelo pravočasno prodati Novo KBM (NKBM). Kaj pa slovenski davkoplačevalci, s(m)o tudi lahko tako zelo zadovoljni? Svojčas so nas nekateri še prepričevali, da bo naša država z uspešno prodajo NKBM dobro zaslužila in potem kupnino lahko uporabila za zagotovitev dodatne trdnosti Novi Ljubljanski banki (NLB). Kaj pa je poudaril Marko Jazbec, predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH), po prodaji NKBM? Da smo upravičeno lahko zadovoljni, saj nam je po obsežnem prodajnem postopku uspelo najti ugledna, odgovorna in izkušena mednarodna vlagatelja, ki (bo)sta sposobna zagotoviti nadaljnji razvoj banke, ki sta jo kupila, in sočasno podpirati slovensko gospodarstvo. Rekel je tudi, da prodaja NKBM pomeni jasen signal mednarodnim vlagateljem, da se je naša država nadvse profesionalno (odgovorno, zrelo itn.) lotila privatizacije svojih bank. V isti sapi je še potrdil, da prodaja mariborskega NKBM nedvomno pomeni tudi uvod v skorajšnjo privatizacijo NLB.
Res je, našo največjo državno banko NLB bo prav tako treba privatizirati – do konca leta 2017.
Napol privatizacija ali prodaja
Zgolj po slovensko, le napol privatizirati ali prodati? Na to vprašanje je težko odgovoriti z enoznačno trditvijo. Slovenski oblastniki, lobiji in tista družabna omrežja, ki imajo vpliv na prve, se sicer že dolgo zavzemajo za umik politike iz gospodarstva in bank. Privatizaciji bank že zaradi obljub, ki so jih dali EU, ne morejo odkrito nasprotovati.
Če vemo, da sta ameriški upravljavec alternativnih investicijskih skladov Apollo (Apollo Global Management) in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) – (kupo-)prodajno pogodbo je v imenu naše države z njima sklenil SDH – za delnice podržavljene NKBM plačala 250 milijonov evrov, ne bi smeli niti pozabiti, da smo še pred dvema letoma za njeno dokapitalizacijo optimistično prispevali 870 milijonov evrov. NKBM pa je, točno, minulo poslovno leto sklenil s 34,4 milijona evrov čistega dobička in tudi na ravni skupine ustvaril 16,9 milijona evrov dobička.
Je pa tudi res, da se večina (vprašanih) gospodarstvenikov danes strinja, da je bila prodaja NKBM ne glede na vse pravilna odločitev. Bolje je reči kar neizbežna odločitev. Že zato, ker nismo imeli na voljo nobene druge možnosti, a ne? Slovenska država (Jazbečev SDH v njenem imenu) je s tem le izpolnila obljubo, dano EU, češ da bo drugo največjo slovensko banko prestrukturirala in prodala. Pred malo več kot enim mesecem so nekateri sicer še opozarjali, da bo novi lastnik NKBM, kljub temu da jo kupujeta Apollo in EBRD, v resnici skrivnostna družba Biser Bidco iz Luksemburga, čeprav so to družbo v luksemburški sodni in poslovni register vpisali šele nedavno ter celo nima ne zakonitega zastopnika, ne osnovnega kapitala in niti zaposlenih. Po medijskih kuloarjih je takrat zakrožila celo anekdota o sestanku na sedežu Banke Slovenije, ki jo vodi guverner dr. Boštjan Jazbec, kjer naj bi nekdo zelo naivno vprašal: »Pa res ne bo nobenega problema, če bo novi lastnik NKBM podjetje poštni predal brez zaposlenih in brez zastopnika?« Na to naj bi dobil pomenljiv odgovor: »Vendar pa obstajajo dobra in slaba podjetja poštni predali, in to je dobro.« Tretji udeleženec sestanka naj bi le še neučakano dodal: »Prosim vas, da to zdaj potrdimo.«
Če se vrnemo k tistemu, kar se bo do konca leta 2017 zgodilo z NLB. Naj se še enkrat spomnimo: slovenski davkoplačevalci smo za reševanje NKBM, NLB in Abanke odšteli tri milijarde evrov. Več indicev pa v tem hipu kaže, da se bo tudi pri prodaji NLB najbrž ponovilo že videno pri NKBM: slovenska država naj bi, ko bo privatizirala NLB, dobila precej precej manj od tistega, kar je porabila za dozdajšnje reševanje naše največje državne banke. Čeprav smo v bančno luknjo brez dna zmetali milijarde evrov, naj bi po zaslugi politike s privatizacijo NLB zaslužili le nekaj sto milijonov. Zakaj je to samoumevno? Ali nima Cerarjeva vlada še dovolj časa, da se tega le loti drugače, kot je doslej nameravala.
Politika bi si lahko premislila
Kako želi slovenska vlada prodati NLB? Tako da bi tudi v prihodnje obdržala 25-odstotni lastniški delež. Ker bo tudi po privatizaciji vse ključne odločitve glede NLB mogoče sprejemati le z najmanj 75-odstotno usklajenostjo lastnikov, to pomeni, da se bodo potencialni kupci že vnaprej zavedali, da želijo slovenski oblastniki tudi v prihodnje obdržati prevladujoč vpliv na sprejemanje prav vseh ključnih odločitev, ki bodo zadevale NLB. Zato bo SDH, ki po mnenju mnogih s pripravami na privatizacijo že zamuja, težko iztržil spodobno kupnino, saj bodo zainteresirani potencialni kupci bodisi manj resni bodisi pripravljeni plačati, no, čim manj. Nekdanji gospodarski minister dr. Matej Lahovnik pravi, da bi si Cerarjeva vlada prav gotovo lahko odgovorno premislila in zares, ne samo s figo v žepu, umaknila svoj politični vpliv iz največje podržavljene banke. Cerarjeva vlada bi sicer, če bi čisto zares to hotela, svoje lovke, pa ne samo s figo v žepu, končno lahko umaknila iz podržavljene NLB.
