LJUBLJANA – Ne samo komitenti največje in za zdaj še slovenske banke, vsi slovenski davkoplačevalci, ki smo v preteklosti v njeno sanacijo stoično vložili skoraj tri milijarde evrov, naj bi imeli vso pravico (iz)vedeti, ali nas po prodaji NLB morda ne čakajo neprijetna presenečenja, in če nas, kakšna. Tako kot bi bilo zagotovo prav, da bi v času vlade premierke mag. Alenke Bratušek ne samo redne kupce »pri najboljšem sosedu«, vse slovenske davkoplačevalce vnaprej opozorili, katera največja tveganja žal neizbežno spremljajo prodajo Mercatorja Ivici Todoriću oziroma njegovemu Agrokorju. Danes definitivno vemo, da bi bilo to edino prav.
No, na finančnem ministrstvu najpozneje do 21. aprila pričakujejo čim več kakovostnih prijav na novi poziv potencialnim kandidatom za zasedbo dveh nadzorniških mest v Slovenskem državnem holdingu (SDH). Čim več kakovostnih kandidatov po njihovi meri in političnem okusu, kajpak. Točno, imenovali so celo novo strokovno komisijo, ki bo prijave proučila ter potem za ministrico mag. Matejo Vraničar Erman pripravila predlog z domnevno res najboljšimi med najboljšimi kandidati. SDH, njegov nadzorni svet v popolni sestavi in predsednica njegove uprave Lidija Glavina naj bi nazadnje vsekakor odigrala pomembno vlogo pri izbiri kupca ali kupcev NLB.
Dve možnosti ali celo tretja
Glavinova je zato predsednika vlade dr. Mira Cerarja že seznanila s tem, koliko bi bili tako imenovani resni vlagatelji (morebitni strateški investitorji) sploh pripravljeni plačati za delnico NLB. Razumljivo, za posamezno delnico bi vsakdo raje plačal manj od njene trenutne knjigovodske vrednosti ali kvečjemu – še manj. Ne premierju Cerarju ne njegovim koalicijskim partnerjem to resda naj ne bi bilo najbolj pogodu. Je resnim vlagateljem uspelo nekako izvedeti, kateri in kolikšni del vladajoče politike bi jim bil kljub vsemu pripravljen ustreči »in ne pričakovati ničesar v zameno«?
Banka Slovenije ima druge težave Marsikdo se danes povsem upravičeno sprašuje, kaj o možnosti majske (ali septembrske) prodaje NLB meni vodstvo Banke Slovenije. Ključni posamezniki v vrhu Banke Slovenije z guvernerjem dr. Boštjanom Jazbecem na čelu se očitno v tem hipu ukvarjajo z drugačnimi prioritetami oziroma izzivi. Zanje (pa tudi za vlado in ministrstvo za finance) ne more biti vseeno, ali bo v kratkem sprejet predlog zakona o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank ali ne bo. Zakaj? Društvo Mali delničarji Slovenije (Društvo MDS) ni zgolj naključno pripravilo pripombe k predlogu tega zakona. V MDS so prepričani, da »nekateri« s predlaganjem prav takšnega zakonska predloga »poskušajo legalizirati domnevna kazniva dejanja, ki jih na podlagi številnih dokazov in utemeljenih očitkov že preiskujejo kriminalisti«. Opozarjajo, da avtorji predloga zakona niso upoštevali odločbe ustavnega sodišča št. U-I-295/13 in da bi uveljavitev takšnega zakona v nasprotju z ustavnimi procesnimi jamstvi celo še dodatno otežila sodno varstvo oškodovanih malih delničarjev. MDS opozarja tudi na nedavno razkrito odredbo preiskovalnega oddelka ljubljanskega okrožnega sodišča, v kateri je preiskovalna sodnica Sabina Višnjevec na dobrih 45 straneh utemeljila, zakaj morata policija in njen Nacionalni preiskovalni urad preiskati serijo kaznivih dejanj, ki naj bi jih domnevno zagrešili guverner Jazbec in nekdanji trije člani sveta Banke Slovenije. |
Po eni strani je medtem resda še vedno mogoče slišati, da bi ceno delnice pred začetkom prodaje NLB z blagoslovom vladne koalicije lahko določili, ja, celo že v drugi polovici tega meseca, po drugi pa so nekateri nejeverni Tomaži prepričani, da si tri vladne stranke (SMC, Desus in SD) zelo verjetno »komaj eno leto pred parlamentarnimi volitvami« še ne bodo upale omogočiti prodaje. Bodo slovenske javnosti res najpozneje čez teden, kvečjemu dva, (iz)vedele, za katero od treh možnosti so se odločili tisti, ki si sicer uradno želijo NLB prodati v za to menda najugodnješem obdobju. Bomo največjo državno banko vendar prodali tako, kot so predstavniki slovenske vlade obljubili Junckerjevi Evropski komisiji, torej že maja ali vsaj na začetku letošnje jeseni? Katera pa je tretja možnost? Jasno, da bo politika poskušala z različnimi pretvezami vsaj še malo prelagati nepriljubljeno odločitev in NLB vendarle ne bi proda(ja)li pred volitvami. Kako pa bi se na slednje odzvala Evropska komisija? To je težko z gotovostjo predvideti. Bi Evropska komisija sama sprožila postopek prodaje ali (za zdaj še) ne?
Težava pa je tudi v nečem drugem: nad levo vladno koalicijo namreč (še vedno) visi Damoklejev meč njenega najbolj skrajno levega dela, meč spet dvigajo tako imenovani varuhi nacionalnega interesa, kot so opozorili nekateri politični analitiki. Ti varuhi so se znova spomnili, da mogoče NLB pa le ne bi bilo treba prodati, da bi jo mogoče lahko obdržali v slovenski (državni?!) lasti, če bi čim prej žrtvovali (prodali) »samo« tiste njene visoko dobičkonosne dele, ki so na Balkanu, na območju nekdanjih vzhodnih jugoslovanskih republik.
