Na trgu je taverna in na mizi malvazija. Dva zaljubljenca jo srkata in od daleč opazujeta mimoidoče, ki jih hladen morski veter vendarle še ni odgnal. Ko jih bo, bo Piran ostal za dolge mesece spet sam. Osamljen s svojo fantastično fasado, a tudi brezdušjem, vidnim v domačinovih očeh. Ker ta ni Istran, tega ne bo nikdar razumel. Ker v njem brbota celinska kri, tudi nikdar ne bo spoštoval morske.
Na trgu je torej taverna in na mizi malvazija. Sred trga je spomenik, posvečen enemu največjih violinistov, Giuseppeju Tartiniju, rojenem v letu, ko so obeležili 200-letnico Kolumbovega odkritja Amerike. Četudi tega ne vedo, prihajajo številni semkaj prav zaradi Tartinija. Priklicala jih je umetnost in njegova nadarjenost. Saj veste, tiste, ki so predčasni, obožujemo v prihodnosti!
»Saj res,« je potem na lepem kapnilo tistemu, ki je srkal malvazijo v taverni. »Si mogoče slišala za čustveno in presenetljivo kiparjevo posvetilo* njegovi pokojni ženi, ki so ga pred kratkim našli pri 3D-skeniranju spomenika, v katerega si pravkar zrla?«
»Sem! Kaj ni bilo čudovito?!« mu je vzneseno odgovorila.
Tudi njemu se je zdelo naravnost božansko, da je kipar Antonio Dal Zotta v času nastajanja te umetnine na sam rob Tartinijeve violine vklesal še nekaj, kar je ostalo gledalcem skrito za dolgih 120 let, vse do včeraj. Človek – pa naj bo to strokovnjak, ki je želel s polletno raziskavo tega spomenika zgolj predlagati najustreznejši način sanacije, ali pa kdo drug – je res zvedavo bitje, pred katerim ne ostane prav nič skritega! Le zato, ker je skrito skrivnostno, skrivnostno pa mikavno in poželjivo? Ali zato, ker je človek v večnem razvoju in teži bolestno k napredku in dokazovanju?
Še zadnjič. Na trgu je bila taverna in na mizi malvazija. Ta, ki se mu je kiparjevo dejanje zdelo tako božansko, je v tistem sklonil glavo. Saj je bil prepričan, da ni prav nobene potrebe, da bi moral človek vselej na ves glas dopovedovati svetu, kaj si misli in kaj bo storil. »Veš, kiparjeve besede so bile le zanjo! So tudi dokaz, da se šele s pomočjo umetnosti lahko pogovarjamo s svojimi najljubšimi, četudi teh ni več. Njun dialog je zato trajal dolgih 120 let. Zdaj ga ni več. Prekinil ga je – človek.«
(* Ida Lessiach Naya Dal Zotto, dobra, modra, lepa, je poletela k Bogu 9-19-1893. Njen Anton Dal Zotto.)
