GROSUPLJE – »Prosim, prosim, pridite!« so bile zadnje besede, ki jih je v odprtem pismu zapisal 54-letni Gabrijel Strehar, mož, ki predobro ve, kaj pomeni dno, saj je komaj privekal na svet in ga že občutil. Potem pa še neštetokrat. »Hrane imava le za vzorec,« je tedaj potožil ter se zazrl v svojo najsrečnejšo zvezdico, ki se mu je kdaj utrnila, dvajset let starejšo Dragico Skubic. Ta je z invalidskega vozička, na katerega je že dolgo prikovana, pazljivo motrila svojega sopotnika, s katerim krmari že trideset let, v dobrem in slabem, zdaj je najslabše. Pomeni mu mamo, ki je nikoli ni imel, in ženo, ki ga mora trpeti. Skupaj živita vse od sarajevskih olimpijskih iger, njune jahorinske prelomnice.
Gabrijel je v tistem izpod mize potegnil stol in sedel. Njuno stanovanjce, komaj 25 kvadratnih metrov, je res majceno, kdo ve, koliko časa bo sploh še njuno. Zunaj je naletaval sneg.
Potepuško življenje
Gabrijel, ki se je rodil v Mariboru, zase pravi, da je bil dolgo nekakšen potnik, »še bolje, potepuški pes«! Ker so se mu starši odrekli, je prva leta preživel v skrbništvu v Pesnici, ko pa je zbolel, so se mu odrekli še ti. Zbolel? »Da, prehladil se je, ker je v vodo padel!« je pojasnila Dragica.
»Veste, namesto da bi otroci hodili v šolo po ustaljeni poti, smo jo, razigrani, kot smo bili, raje mahnili po bližnjici.« In morali skočiti tudi čez potoček, bila pa je zima in tam ledeno mrzla voda. Vsem je uspelo, le Gabrijelu ne. Hudo je zbolel. Skrbnik, prepričan, da je ujel oskubljenega škorca, ki ne bo mogel več leteti, ga je že v naslednjem hipu poslal v Slovensko Bistrico, v internat, kjer je Gabrijel vzdržal šest let. Potem so ga socialne ustanove poslale na Planino, kjer se je brez privzgojenih reda in discipline, starševske ljubezni, če hočete, komajda izučil za kovinarja. Nad njim je bdel le še Bog, če v Gabrijelovem primeru sploh obstaja.
S takšno popotnico se seveda ni mogel znajti, takšne srka svet povsem drugače. V bistriškem Impolu je sicer rad delal, a kot klatež, brez strehe nad glavo, je pristal prav tam – na cesti. Šel je za hlapca k prvemu pa drugemu kmetu, »dokler so me rabili, sem bil pri njih, ko me niso več – adijo«!
»Pil nikoli nisem!« je prisegel in nadaljeval: »Tudi drogiral se nisem, prav tako kradel ali ubijal!« se je zazdelo, kot da z nekoliko povišanim tonom deklamira božje zapovedi. Dragica mu je lahko le milo prikimavala. V tistem se je prvič med pogovorom zrušil. Čutiti je bilo, da bi se ji za vse, kar mu je storila in omogočila, tako rad zahvalil ali oddolžil, pa ne more. Uteho je našel v solzah: »Meni je tako težko, že zaradi nje ...« Objokan se je zazrl skozi okno. In videl drobne snežinke.
Nekaj časa je sicer živel še pri sošolki na Vrhniki, a je imela raje alkohol. Takrat, malo pred sarajevskimi olimpijskimi igrami, pa je spoznal nekoga, ki je poznal – Dragico.
Črni julij In ko ima hudič mlade, jih res ima: tri tedne pred negativno odločbo CSD je Gabrijelu Streharju neka znanka za nameček vzela, »ne vzela, pač pa ukradla,« kot pravi, še njegov avtomobil in povzročila totalko. V izjavi, s katero je od zavarovalnice želela potem izprositi kasko, je 49-letna malopridnica med drugim zapisala: »Podpisana M. Š. izjavljam, da sem dne 12. 7. 2013 v popoldanskih urah brez dovoljenja vzela njegov avto.« Med drugim še piše, da je stoodstotna invalidka in da bi ji vožnja z avtobusom, kaj šele hoja, povzročala prevelike težave (?!). |
Našel mamo in ženo
Štiriinsedemdesetletna Dragica je domačinka, po rodu z Udja, nedaleč od Grosuplja. Štirim otrokom je, potem ko je oče padel v drugi svetovni vojni, ostala le mama. »Za nič se nisem izučila,« je priznala, saj je morala ostati doma in pomagati. Šele pozneje se je zaposlila v tekstilni tovarni Motvoz. Že od rojstva je trpela zaradi škarjaste hoje, enega izmed simptomov cerebralne paralize, in poslušala prerokbe, da bo prej ali slej pristala na vozičku.
Tik preden je spoznala Gabrijela, pozimi 1984., je dobila zdajšnje stanovanje. Srečala sta se na ulici.
»Vse sem ji povedal,« se je spominjal.
»Pridi, boš lažje službo dobil!« mu je položila na srce.
Naslednje jutro je bil že pri njenem domofonu. Pozvonil je. »Jaz sem,« ji je rekel. »O, poglej ga,« je bila kar malo presenečena. »No,« mu je dejala, »kar pri meni bodi!«
Brez zadržkov, po toliko letih, priznava, da ji je sreča poklonila izjemnega človeka in sploh ne delomrzneža, sploh ne, Gabrijel je poprijel za vsakršno delo, četudi težaško.
»V njej sem našel tako mamo kot ženo. In še vse ostalo!« je pripomnil Gabrijel. »Rešila me je ulice ...« je zahlipal ter se še drugič zlomil. »Prav mogoče, da me sploh ne bi bilo več. Morda celo nje ne. Odtlej rešujeva drug drugega.«
Že naslednje leto se je Dragica invalidsko upokojila. Teče tudi že dvanajsto leto, odkar jo je napadel še ta zahrbtni rak na njenih prsih.
Ne želi v dom
»Kaj pa vi, ste zdravi?« smo povprašali Gabrijela. »Ah, mene tarejo povsem druge težave.« Najbolj to, da sta imela še do zadnjega julija lani oba redne dohodke, ona pokojnino, on (od 1. 9. 2005) nadomestilo za družinskega pomočnika, saj je zaradi Dragice pustil službo. »Saj vidite, da je nepokretna, da jo je treba previjati, skrbeti za njeno higieno in še vse drugo.« Za družinskega pomočnika je pri Socialni zbornici Slovenije opravil tudi poseben program usposabljanja. Zdaj, po več kot osmih letih, pa CSD zahteva, da se na zavodu prijavi kot iskalec zaposlitve. A kaj ko je Gabrijel po vseh udarcih psihično že dodobra izžet. »Po toliko letih mi pravijo, da nisem več sposoben skrbeti za Dragico!« je bil vidno ogorčen. In kaj na to reče ona? Njeno mnenje smo prepisali kar iz uradnega zapisnika CSD Grosuplje (10. 7. 2013): »Skubic Dragica izjavim, da v dom starejših občanov trenutno ne želim. /.../ Še naprej želim bivati v stanovanju skupaj s partnerjem Streharjem Gabrijelom. /.../ Želim, da sprejmete mojo pritožbo na ukinitev pravice do družinskega pomočnika. /.../ Strehar Gabrijel je dobro skrbel zame in želim, da bi kot družinski pomočnik skrbel zame tudi v bodoče.«
Gabrijel se najbolj boji, da jo bodo strpali v dom, on pa da bo moral spet na cesto. Tja, kjer je nekoč že bil in kamor niti pod razno noče več, celo za ceno svojega življenja. »Trideset let sva že skupaj in skupaj bova, dokler naju smrt ne loči!« V tistem sta se spogledala. Zunaj je še vedno snežilo. »Če mi jo vzamete, ste mi vzeli srce in dušo!«
