Njihove marone so jedli na Dunaju

Poseben kraj je dobil ime po obsežnih gozdovih črnega hrasta, ki je nekdaj rasel na pobočjih Čavna in Kuclja. Rekli so mu namreč črnika. Tudi druge posebnosti imajo pridevnik črn, na primer črni bori. Črniče pa so bile nekdaj zelo znane še po češnjah in radiču.

Če se pripeljete v Vipavsko dolino z ljubljanske strani, zavijete z avtoceste pri izvozu Selo in po nekaj kilometrih ste že v vasi, ki je lepo prislonjena v hrib. Že od daleč vidite župnijsko cerkev sv. Vida, ki je okoli sebe zbrala celoten kraj. Tu je že v rimskih časih potekala cesta.

Prvotno sta tu stali dve cerkvi, in sicer ena v Brithu, sv. Marka, druga je bila sv. Vida. V njenih stenah so vzidane plošče, ki sporočajo letnico zidave 1758 in posvetitve 1885 ter tudi razširitve med letoma 1882 in 1884. Zunanjost ni tako bogata kot notranjost, ki je baročna, v prezbiteriju pa jo krasijo slikarije znanega Janeza Wolfa iz leta 1870. V župnišču imajo bogat arhiv, v katerem med drugim hranijo tudi glagoljaški rokopis iz leta 1583.

Lep sprehod vas pelje na pokopališče, ob katerem je staro vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne, ki je zaščiten kulturni spomenik. Tu je pokopanih največ tujih vojakov, okoli 450 različnih narodnosti, prevladujejo Hrvati. Večina jih je padla na bližnji fronti, 15 kilometrov oddaljeni od Črnič. Vse je lepo urejeno in oskrbovano.

Črniče so bile vedno pomemben kraj. Že v 19. stoletju so imeli poštno postajo, kjer so menjavali konje, 1867. so imeli čitalnico in 1898. svojo hranilnico ter posojilnico.

Pravi užitek vam ponuja sprehod v hrib do zaselka Ravne tik nad krajem. Skupinica hiš se je zbrala okoli podružnične cerkve sv. Janeza in Pavla. Na zunaj ni videti nič posebnega, očara pa njena notranjost, ki je preprosta, a z dragocenimi podrobnostmi. Prvotna lokacija cerkve je posebno zanimiva zaradi lege ob stari poti in domnevni trasi rimske ceste po pobočju Čavna. Zgradili naj bi jo že v zgodnjem srednjem veku. Prevzame njen zlati oltar iz leta 1687, ki je ves iz lesa. Dragocena pa sta tudi leseni gotski kip Janeza Evangelista s konca 15. stoletja ter manjša stenska slikarija.

Le skok od prikupne cerkvice je stara utrdba Tabor, ki že po imenu pove, da je služila obrambi pred Turki. Tabor se imenuje tudi zaselek, že Rimljani so to strateško lokacijo uporabljali kot opazovalno in signalno točko. Grič je imel strateško vlogo, saj njegova lega v osrčju Vipavske doline na prehodu iz Padske nižine na vzhod omogoča dober nadzor doline. Tabor je dobil kamniti zid leta 1413 kot gradišče, pomemben pa je bil tudi v bojih z Beneško republiko in Habsburžani ter tudi med prvo in drugo svetovno vojno.

Na Ravnah so nekdaj sloveli po kostanju maronu. Dunajski kostanjarji so pravili, da so boljše marone dobivali od tu. Okoli Črnič je znana tudi pohodniška pot kasteljana, po kateri se vsako leto poda tudi mnogo tamkajšnjih salamarjev. Pohoda se udeležijo tako, da prinesejo svoje salame na Ravne, jih postavijo v vrsto po dolžini in izmerijo, kako dolge so vse skupaj. Dosegli so že več sto metrov. Letošnja salamijada bo potekala zadnjo soboto v marcu, predstavili pa bodo tudi salamo velikanko, dolgo tri metre.

Prav v središču Črnič, nasproti cerkve, je še dobro ohranjeno staro kamnito perišče in napajališče, ki so ga ljudje uporabljali, preden so dobili vodovod in pralne stroje. Pod cerkvijo malo iz vasi je stara domačija Huh z mlinom, ki bi jo bilo treba obnoviti. Zdaj si lahko ogledate le zunanjost. Kamor koli se boste obrnili, povsod vas bo sprejemala Vipavska dolina s svojimi čari.