Marjana Vučer iz Železnega v Spodnji Savinjski dolini živi v izjemno težkih razmerah. Vodo za kuhanje, umivanje in pranje mora 54-letna vdova še vedno nositi v vedrih iz zajetja v dolini. Iz meseca v mesec se prebija z 260 evri. A zaradi skromnosti svojih težav ni obešala na veliki zvon in za njene tegobe najbrž ne bi izvedeli, če jeseni ne bi bilo neurja. Naliv in veter sta za Miklavža še dodatno poškodovala dotrajano streho, ki se je že začela podirati. Voda je še močneje vdrla v stanovanje ob dimniku in še na nekaterih krajih.
Šele tedaj je Marjana s svojimi težavami končno seznanila okolico in predsednika krajevne skupnosti Jožeta Krulca. Ta se je takoj zganil in organiziral dobrodelno akcijo. Sokrajani so ji priskočili na pomoč in pred božičem je bila streha popravljena. Zdaj mirno spi tudi ob deževnih nočeh in brez strahu čaka na sneg.
»Zdaj, ko vemo, kako živi Marjana, ji bomo pomagali, kolikor bomo le lahko. Za začetek smo ji uredili dovozno pot do hiše in vsaj toliko popravili streho, da nič več ne pušča in bo lahko brez skrbi preživela zimo. Akcija za novo pa tudi že poteka,« je pojasnil predsednik KS Krulec.
»Bila je moje sonce. Po osnovni šoli je obiskovala kmetijsko šolo v Šentjurju. Končan je imela že drugi letnik. S sošolkami in sošolcem iz Šentjurja, ki je imel avto, so se odpeljali na Pivo in cvetje v Laško. Potem pa so mi policisti prišli povedat, da je v prometni nesreči umrla, tako kot še druga sopotnika, fant in dekle. Mislila sem, da se mi je podrl svet. Kako bi bilo lahko danes drugače, če bi še živela,« zavzdihne Marjana in se zagleda v daljavo, morda proti gališkemu pokopališču, kjer so našli tihi dom vsi njeni najbližji, tudi 18-letna Zinka, žrtev hude prometne nesreče. |
Voda iz zajetja
Marjana živi na robu družbe. Tako kot ona so ljudje živeli pred 50 ali 100 leti, če izvzamemo elektriko. Nima vodovoda, namesto sodobnega stranišča uporablja zunanjega, na štrbunk, zato se je uprla plačevanju prispevka za kanalizacijo.
»Komunala mi ne pomaga prinesti vode, nihče me ne vpraša, ali jo sploh imam, denar pa bi hoteli, ne da bi sploh prišli pogledat, v kakšnih razmerah živim. Vodo si moram nositi z vedri iz zajetja, včasih pa sem jo morala še dlje. Eno vedro pa ni nič. Veliko vode porabim za kuhanje, pranje, pomivanje...« se priduša Marjana. Ima sicer pralni stroj, a mora vodo sama sproti dolivati vanj in biti med pranjem ves čas zraven. Je pa to, poudari, vseeno lažje kot včasih, ko je prala v dolini ob potoku. Toda leta in leta naporov so naredila svoje: bolijo jo kolena, rame, kolki, trga jo revma. »Ne vem, kako bo, ko mi bodo pošle moči. Upam, da mi bo zdravje vsaj toliko služilo, da bom lahko skrbela sama zase,« so njene pobožne želje.
Predsednik KS Krulec zagotavlja, da si na žalski komunali in občini prizadevajo Marjani zagotoviti osnovno življenjsko potrebščino – vodo v hiši: »Če si lahko kot občina včasih privoščimo stvari, ki so morda nepotrebne, je nujno, da poskrbimo za ljudi, ki živijo na socialnem robu, kamor žal spada tudi Marjana. Trudili se bomo, da bo imela čim prej bolj dostojno življenje.«
Dom sreče, dom žalosti
Vučerjeva je na hišo močno navezana. »Vse življenje je moj dom in ne vem, ali bi lahko živela drugje. Nanjo me veže veliko lepih spominov, a žal tudi mnogo žalostnih. Lepi so tisti na mladost, ki sem jo preživljala ob očetu, mami in bratu. Žalostna pa so bila leta, ko sem drugega za drugim izgubljala najdražje. Najprej je pri 25 letih umrl brat, kmalu nato oče, nekaj let pozneje pa v domu starejših na Polzeli še mama. A najbolj boleč je spomin na 18-letno hčerko Zinko, ki je pred 12 leti umrla v prometni nesreči pri Laškem.« Marjani se orosijo oči.
Nezaposlena je že več let in preteči jih bo moralo še kar nekaj, da bo upravičena do starostne pokojnine. Kot delavka v sadjarstvu in nato v keramični tovarni v Libojah je nabrala 17 let delovne dobe, tri še z javnimi deli.
»V službo sem hodila, dokler je bila mama Angela še pri močeh. Ko ni več mogla delati in skrbeti zase, sem morala ostati doma. Živeli sva z očetovo pokojnino in s tem, kar sem pridelala sama ali kot plačilo dobila pri sosedih, kjer sem pomagala pri opravilih. To občasno še vedno počnem. Po mamini smrti v domu starejših živim od socialne podpore, saj je z njeno smrtjo ugasnila tudi očetova pokojnina. Nekako poskušam preživeti z 260 evri na mesec. Pazim, da denarja ne zapravljam po nepotrebnem, a včasih ga vseeno zmanjka. Takrat si kaj sposodim pri sosedih, a to tudi čim prej vrnem.«
Denarja za priboljške ni, tudi meso je na njenem jedilniku le redko, razen zajčjega. »Za meso redim zajce, vendar letos z njimi nisem imela preveč sreče. Vsake toliko se podam v dolino v trgovino, da kupim osnovne življenjske potrebščine in plačam položnice, za kaj drugega pa tako nimam,« pristavi v upanju, da se bodo obljube odgovornih uresničile in bo v novem letu le zaživela človeka dostojno življenje.
