JESENICE – Na Cesti Toneta Tomšiča na Jesenicah smo v prvem nadstropju podolgovato razpotegnjenega stanovanjskega bloka pritisnili na zvonec Marije Maher, ki je na Slovenske novice naročena blizu dvajset let. Na najbolj priljubljen dnevnik pod Alpami se je naročila, ko je dočakala upokojitev v jeseniški železarni: »Najprej grem pogledat, kdo je zadel hektoliter, potem pregledam kroniko, politika me pa sploh ne zanima. Fino, ker jo imate na vaših straneh zelo malo.«
Čila 72-letna Jeseničanka je bila polnih 37 let droben, a trden in zvest člen železarske tradicije. Ko je bilo konec njenega niza delovnih dni v obratu jeklovlek, je našla hobi, ki jo izpolnjuje: »Moja najljubša zabava, kratkočasje in neke vrste obveznost, ki mi je v veliko veselje, sta moja vnukinja in vnuk. Zdaj, ko sta na dopustu na Obali, mi je kar malo dolgčas. Stara sta deset in osem let, ravno prav navihana. Veliko smo skupaj na sprehodih, vnukinja hodi na plavanje v Radovljico, vnuk se ukvarja z judom. Moj sin, njun oče, je preizkusil različne športne panoge in zdi se, da sta otroka veselje do športnega gibanja nasledila po njem.«
Sto litrov pijače, cel hektoliter, kaj bo Marija z njim? »Nekaj bosta dobila moja najljubša, vnukinja in vnuk, vem, da bosta najprej popila vodo z okusom jagode ter multivitaminske sokove. Zagotovo bom nekaj dala nečakinji, ki me velikokrat, ko potrebujem, rade volje zapelje po opravkih. Ravno danes sem bila pri njej, ko ste me poklicali in mi povedali, da sem bila izžrebana. Do nje, na Hrušico, sem šla kar peš, nazaj pa me je pripeljala ravno prav, nekaj minut pred vašo dostavo.« Marija je včasih veliko hodila po gorah: »S prijateljicami smo se izogibale asfalta, rade smo bile v hribih. Nato se mi je zgodila nesreča, padla sem po stopnicah, doživela kompliciran zlom desne noge in tako v klanec ne zmorem več. Po ravnem pa jo še kar dobro urežem, čeprav po soncu, po tej poletni vročini, raje ne hodim okoli.«
Marija pove, da je vsak dan izpolnjevala nagradne kupone, tudi v minulih letih, a nikoli ni imela sreče. »Prvič sem nekaj zadela oziroma bila izžrebana za nagrado. Če mi ne bi po telefonu takoj povedali, da sem zadela hektoliter, bi mislila, da mi spet hoče kdo po telefonu nekaj prodati, in bi godrnjaje prekinila klic. Tako pa sem se razveselila.«
