Njen blaženi mir s piškoti v dežju

Maja Šubic. Slikarka. Enota za inteligentni humor. Ja, z lahkoto bi ji prilepil takšno oznako in prav nič se ne bi zmotil. Maja je v svojem bistvu silovito posrečena mešanica ravno pravšnje zaznavne občutljivosti in preproste življenjske stvarnosti na eni strani, na drugi pa spet silovito posrečena mešanica miline in krhkosti ter prikrite odločnosti. Vse te njene nravstvene poteze je moč občutiti, če si le čas vzameš in ji pozorno prisluhneš.

Maja začne na začetku in pri samem bistvu. »Seveda me je, moj oče me je zaznamoval, in pred tem sem že davno nehala bežati, čeprav bežala nikoli v resnici niti nisem. Le samosvojost sem vedno iskala in se na vso moč trudila poiskati lastni rokopis. Sem si pa že dokaj zgodaj prišla na jasno, da bo moj oče (akademski slikar Ive Šubic, op. p.) vedno in povsod moj oče in nikoli in nikdar ne bo drugače, in popolnoma butasto bi bilo, če bi vse tisto znanje, ki mi ga je tako ljubeče in predano in potrpežljivo in skrbno prenašal, zanemarila samo zato, ker mi ljudje na vsak način želijo vseskozi dopovedovati, da sem njegova hči, in pri tem ne mislijo, vsaj nekateri, na nič dobrega. Očetovo, meni resnično očetovsko poklonjeno znanje, sem z leti začela nadgrajevati in vesela sem in tudi malce ponosna nase, da mi je to več kot uspelo. Že kot otrok sem ga spremljala v njegovem poljanskem (Poljane nad Škofjo Loko, op. p.) ateljeju, kjer smo prebivali do mojega sedmega leta.«

Burna leta

Ko je šla v osnovno šolo, so se Šubičevi preselili v Škofjo Loko, razloži naša slavljenka Maja. »Moja mami ni hotela, da bi jaz hodila na šolo, kjer ona poučuje. Štiri desetletja je bila učiteljica prvega razreda in očitno je dobro vedela, kaj pomeni mati učiteljica in hči učenka, obe v isti izobraževalni ustanovi. V Škofji Loki je bilo doma smučanje in tudi sama sem se nekaj šla, na začetku, Jaro Kalan nas je matral, se spomnim, čeprav je bila že takrat moja velika želja klavir, in ko je oče nekega dne skozi okno gledal na spodnje dvorišče, kako se matram, je vendarle privolil in sem se lahko vpisala v glasbeno šolo. Klavir je potem zapolnil naslednje desetletje, zdaj pa že 13 let igram kljunasto flavto pri prof. Mojci Zaplotnik. No, vmes tudi malo košarke, to sem igrala samo zato, ker jo je igral tudi fant, v katerega sem bila zaljubljena, tistihdob, seveda, pa k naravoslovnemu krožku sem sila rada hodila in ljubezen do naravoslovja je ostala do danes. Pa risala sem, ogromno sem prerisala, povsod, tudi na morju, na Hvaru, kamor smo hodili, sem kar naprej risala. Spomnim se, da je bil tisti sloviti natečaj, ki so ga vsakoletno objavljale železnice, in sem tudi jaz sodelovala, pa se je namerilo, da je bil v komisiji moj oče, in bolj ko so mu v ospredje rinili moj izdelek, bolj ga je on izločal in zavračal, ker ga je takoj prepoznal kot mojega, in tistim, ki so mu ga rinili pred nos, seveda ni bilo nič jasno, a je bil to eden v vrsti dokazov, kako je bil oče res pošten, brez kančka protekcionizma. Ni mi bilo lahko, včasih vsaj, biti njegova hči, ker so vsi od mene pričakovali – ne vem točno kaj, vsekakor pa neke ingeniozne presežke, jaz sem pa hotela in biti in postati – samo jaz. Brala sem ogromno, že od nekdaj in tudi dandanašnji je ena od variant osebne blaženosti in miru deževen dan, škatla domačice (vrsta piškotov, op. p.) in knjiga, vse zaljšano s toplino doma in bližino mojih najdražjih. Moj sošolec v škofjeloški gimnaziji je bil tudi Janez Burger, odlični filmski režiser, in tista leta so bila, hm, recimo temu burna, če sem zelo prizanesljiva, tako do sebe kot do kolegic in kolegov. Odkrivali smo svet v vsej njegovi lepoti in v vseh njegovih pregrešnih grehotah. Janis Joplin, Joan Baez in Jethro Tull na eni strani – pa obilica ruma, na primer, potem pa Chopin in Pogorelić na drugem skrajno diametralno nasprotnem koncu – pa obilica vina, na primer. Pretirano alkoholje tistega norega, hipuzl časa se mi je tako zamerilo, da že nekaj desetletij abstiniram – pa je svet kljub temu lep in še lepši, kot je bil takrat.« Taki časi so pač bili, le nečesa si najbrž ne bo nikoli odpustila, nam prizna Maja: »Zaradi solidarnosti s prijateljico, ki se je doma skregala ravno v času maturantskega plesa in potem ni hotela s svojim očetom plesati, sem tudi sama, totalno blesavo, kaznovala svojega očeta in ga prikrajšala za ples očeta in hčerke. Kakšna totalna nečloveška koza sem bila!«

Po poteh Charlesa Darwina

Če je ne bi sprejeli na likovno akademijo, bi šla študirat biologijo. Vendar je kljub šikaniranju pristala v umetnosti. »Padla sem v letnik čudovitih sošolcev. Irena Romih, Alenka Pirman, Marko Tušek, Oto Rimele, Ica Vreček in Tamara Pečak so ljudje, s katerimi sem se resnično lepo ujela in z njimi in ob njih preživela plodovito in bogato obdobje. Med absolventom je umrl moj oče, kar je bila streznitev čisto posebne vrste. Njegova nedokončana naročila, dela sem v trenutku poskušala prevzeti in jih dokončati, vsaj približno tako kakovostno in uspešno, kot bi to storil on. Takrat sem doumela veličino njegovega ustvarjalnega naboja, duha in srca. Postala še bolj in še globlje hvaležna za vse skrite, z glasbo iz starega gramofona nabite urice, ki sem jih preživela z njim, v njegovem ateljeju. Spomnim se predvsem Martina Krpana Staneta Severja, prek stare, velike vinilke reproduciranega in milijonkrat preposlušanega. Na pamet ga znam. Še danes!«

Njeno življenje so freske. Majo so pripeljale do uresničitve najdrznejših misli in zamisli, z njimi plemeniti fasade posvetnih in sakralnih objektov. »V tej tehniki, zadnja leta v obliki t. i. prenosnih fresk, izdelanih na kamnu lehnjaku, upodabljam tudi sloviti Darwinov dnevnik Potovanje na ladiji Beagle, kar mi je v nepopisno zadovoljstvo. V posebno čast pa mi je, da so leta 2006 v Darwinovem rojstnem mestu Shrewsburyju prav z mojo razstavo odprli Darwinov festival, 2009. pa mi je uspelo ob 200-letnici Darwinovega rojstva naslikati veliko fresko v avli oddelka za biologijo na šoli, ki jo je obiskoval Darwin. To je bil balzam za mojo občutljivo dušico, čisti, pravi balzam!« pripoveduje.

Maja rada kuha, »blazno rada«, poudarja. Le sladic ne, »ker jih moja mama nikoli ni pripravljala, pa se nisem mogla od nje tega naučiti. Ostalo mi pa kar rata (njen mož, ki sedi poleg nje, se v tistem trenutku zgane in z odločnim in poudarjenim kimanjem potrdi njeno trditev, op. p.), zlasti kakšni namazi, omake, juhe in solatke.«

Želje po spremembi lokacije nima, če bi se že morala kam preselili, bi se na morje, a njeni trije vrtovi v Poljanah, kamor se poleti praviloma preselijo, pa tudi tisti škofjeloški, jo zadovoljujejo.

Sicer pa zanjo ni lepšega od tega, da lahko komu pomaga v stiski. Kot se ji je zgodilo v Londonu: »Dve že dokaj priletni ženski, Slovenki, sta se izgubili v vozlišču podzemne železnice in sta panično iskali rešitev, pa sem pristopila in ju peljala tja, kamor sta bili namenjeni. In, veš, Roman, mislim, da sem v očeh ene izmed njiju opazila solzo hvaležnosti in res sem se dobro počutila takrat!«

Spoštovana, meni zelo draga in ljuba ilustratorka, slikarka in freskologinja božanska. Zdravja, kot eno zagotovo največjih človekovih vrednot, ti želim, v neskončnostih podarjenega. In naj ti ljubi Bog ohranja ustvarjalnega duha, da boš lahko z različnostmi barv in oblik žlahtnila podobe našega vsakdana, kjer koli jih že boš. Pa veselo praznovanje voščim in se veselim uresničitve že izrečenega vabila na obisk, ko mi boš v mali štamprle nalila vse možne različice šnopsovja, ki jih hraniš, vsej tvoji hvalevredni abstinenci navkljub. Resnično vse dobro, iz srca!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa