Njegova kapa je lahko čelada

Osemindvajsetletni Jure Pfeifer iz Mednega, ki trenutno piše magisterij iz prava, preživlja pa se tudi kot učitelj smučanja, pravi, da ga zaradi njegovega, priznajmo, za moškega njegovih let precej nenavadnega konjička nihče ne zafrkava. »Nekateri sicer ne morejo verjeti, s čim se ukvarjam, a večini se zdi moje početje nadvse simpatično. Zlasti če kaj nakvačkam tudi zanje,« se nasmeje.

Začel na Japonskem

Vsekakor od Jureta nismo slišali zgodbe o tem, kako so ga ročna dela privlačila že od malega in kako ga je babica učila plesti in šivati gobeline. Niti slučajno, kvačkati je namreč začel pri 25 letih iz čistega dolgčasa. Pred tremi leti je kot učitelj smučal na Japonskem. »Z ekipo nemških učiteljev smo bili v koči nekje v hribih, prav bogu za hrbtom. Popoldne nismo imeli kaj početi, ni bilo niti televizije kaj šele drugih družabnosti. V koči smo odkrili košaro z volno in iz zafrkancije ter dolgčasa poskusili kaj ustvariti. Kvačk ali pletilk ni bilo, zato smo se morali znajti po svoje. Kvačke smo naredili iz palčk za jesti, nekdo se je spomnil, da je nekoč že poskušal kvačkati, malo smo si pomagali s filmčki z interneta in počasi nam je uspevalo,« pripoveduje Jure, ki je prvo kapo nakvačkal kar zase. »Zdelo se mi je imenitno, da si kot smučar znam narediti pravo zimsko kapo,« pravi smeje. Potem jih je nekaj naredil za domače in prijatelje, po naročilu ali za darilo, poleti na volno pozabil, na zimo pa znova začel.

Knjige zamenjal internet

In tako je kvačka postala stalnica v njegovem življenju. Vedno poskuša ustvariti kaj novega, drugačnega. Igra se z vzorci, predvsem geometrijskimi, in barvami. »Trudim se, da je vsaka kapa nekaj posebnega, denimo v obliki čelade. Vzorce iščem predvsem na internetu, pomagam si s filmčki na youtubu. Poskušal sem delati po navodilih iz knjige ABC pletenja, ki sem jo našel pri mami, a nikakor ni šlo. Lažje je, če ti kdo pokaže.« Ja, tako je to danes.

Kot pravi smučar, ki dobro ve, kaj je mraz, prav vsako podloži s flisom. »Samo volno veter prepiha, ker pa hočem, da moje kape res služijo svojemu namenu, torej morajo biti zares tople, jih podlagam,« pravi Jure, ki za izdelavo ene porabi od osem do 12 ur, odvisno od modela, vzorca in dodatkov.

»Težko si predstavljam, da bi lahko od kvačkanja živel, čeprav si prizadevam, da bi vsaj kaj zaslužil. A ni enostavno, na začetku se hitro razve, kaj počneš oziroma ponujaš, ko izčrpaš krog prijateljev in znancev, potencialnih kupcev, pa zadeva obstane. Mislim, da bo treba kar nekaj vložiti v marketing in širitev znamke, če bom želel svoje delo tržiti,« je realen.