NA KOŽO

Niti kolajne ne bodo pomagale

Objavljeno 18. februar 2014 23.15 | Posodobljeno 18. februar 2014 23.15 | Piše: Domen Mal

Dvomim, da bomo po vseh uspehih v lastnih očeh kaj boljši.

Domen Mal.

Vrhunec kariere za športnike so olimpijske igre. Pa je to praznik športa ali nacionalizma? se v svoji magistrski nalogi Oblikovanje nacionalne identitete skozi šport (FDV, 2011) sprašuje Aleš Trtnik.

Seveda, države prirediteljice in udeleženke so OI izkoriščale v politične namene, recimo Hitler leta 1936 za propagiranje nacizma – po drugi strani Nemčija leta 1948 kot vojna agresorka ni bila povabljena v London – pa oba hladna bloka z bojkotoma v Moskvi '80 in Los Angelesu '84. Olimpijade so tudi poligon nacionalnega prestiža, ki vključuje od njihovih pompoznih otvoritvenih in zaključnih slovesnosti, do logistike in arhitekturnih dosežkov, to velja tako za London 2012 kot zdajšnji Soči.

Ne vem, kako bi se obnašala Slovenija, če bi dobila gostiteljstvo, si pa predstavljam, da nič manj megalomansko kot Rusija, če drugega ne, se samo spomnim Zorana Jankovića in njegovega športnega kompleksa v Stožicah, ki je bil ne nazadnje predvsem političen projekt.

Slovenci smo na olimpijskih igrah prisotni izključno kot športniki, in dobro nam gre. Tokrat celo odlično. Športniki in vsaj del njihovih navijačev se zaveda, da so po strogo športni plati tudi težja tekmovanja od olimpijad, toda samo na teh se srečajo tekmovalci z vsega sveta, konkurenca je premešana, predvsem pa je zadaj velika, nedotakljiva zgodba, temelječa še na grških mitih. Morda je tudi zastarela, mogoče se komu zdi farsa.

Dejstvo je, da velike države izkoriščajo OI za promocijo in izkazovanje lastne veličine, majhne pa, in tukaj je Slovenija šolski primer, za vzpostavljanje nacionalne identitete (V ponedeljek so na TV hvalili naše hokejiste in Tino Maze, kako so nas svojimi borbenimi predstavami spravili na zemljevid sveta). Toda, če olimpijade dajejo državam v nikoli dokončanem procesu samouresničevanja naroda možnost, da na vsaka štiri oziroma dve leti ocenijo svojo vrednost, kaj vraga, je do zdaj to Sloveniji pomagalo? Ali bomo po šestih kolajnah in uspehu hokejistov v lastnih očeh kaj boljši? Močno dvomim. Kljub dobrim igram še dolgo ne bomo siti belega kruha. 

Deli s prijatelji