»Nisem si mislila, da so ljudje tako dobri!«

Poplave so iz ljudi – sosedov, sorodnikov, sodelavcev in znancev – potegnile najboljše.

»To sploh ni žalostna zgodba,« pravi Magda Kočevar, ko stojimo v hiši v Markovcu 34 v občini Loška dolina. To je ena od stavb, ki so bile v novembrskih poplavah pod vodo. Potok Obrh teče tik ob njej in je zdaj romantična voda, ki dopolnjuje vaško idilo. Kot z razglednice.

Ko se potok obrne

Toda novembra, ko je bilo padavin v izobilju, je tekel v nasprotno smer. Tu in tam se je že zgodilo, da je voda tako narasla, da je zalila klet Kočevarjevih, vendar ni nikoli prišla do zgornjega nadstropja, kjer je stanovanje. Do letos. »Petega novembra so se začele padavine, voda je naraščala in čez štiri dni je začela vreti skozi parket,« razlaga Magda Kočevar, ki je odraščala v tej hiši. Nastala je luža, ki se je večala … in v naslednjih dneh poplavila sobo za sobo. Gladina se je zviševala, dokler ni v stanovanju segala do višine 60 centimetrov. Tako je bilo en teden.

»Mamo Kristino smo preselili s čolnom, sosedov fant Andraž jo je odpeljal,« razloži Magda. Že prej so vse, kar je bilo mogoče prestaviti, dvignili, a ker se voda kar ni umirila, še enkrat. Potem so predmete odnesli iz hiše: pohištvo, električne naprave, kavče …, le omare so ostale. »Ogromno smo rešili,« pravi Magda.

Ostale so le stene

Ko se je voda umaknila, je s prijateljico Sašo Knaus izpeljala prvo čistilno akcijo, pozneje pa še veliko, v kateri so pomagali sosedje, sodelavci, prijatelji. »Nekateri so vzeli dopust, da so lahko prišli,« pravi Kočevarjeva o delovni akciji, ko so iz hiše odstranili razmočeni parket in vse, kar je bilo nujno odstraniti. Ostale so samo stene …

Zaradi nevarnosti okužb so prostore razkužili in jih začeli sušiti. Zdaj imajo štiri naprave, ki delajo noč in dan, vseskozi greje tudi centralna napeljava. Vse nadzira Magdin mož Beno, ki si bo pri tašči zaslužil naziv zlatega zeta. In po mesecu sušenja je napredek viden. Saša Knaus pravi: »Zdaj je že odlično. Niti vonja ni več.« Do pomladi bo zagotovo že ogromno narejenega, saj si mama Kristina, ki je do poplav živela v hiši, želi nazaj. Dom je le – dom.

Klet še ni bila tako čista

»Najhuje mi je bilo, ko je bilo vse poplavljeno in sem šla v hišo v japonkah – običajni škornji niso bili uporabni – po zdravila za mamo,« pravi Magda Kočevar. Takrat je bilo v Markovcu zalitih pet hiš, ogroženih še več. Seveda so bile povsod, kjer je bilo nujno, vreče s peskom, sosedje pa so s kamni označevali naraščanje vodne gladine. Še danes je čutiti stisko, ko kažejo, do kje vse je segala. »Imamo srečo, da je klet spodaj, stanovanje pa zgoraj, saj je voda prišla v klet in smo jo prečrpavali z 12 potopnimi črpalkami, da nam ne bi zalilo peči,« pravi Ana Petelin, prva soseda Kristine Kočevar.

Vendar ta zgodba s poplavami v Markovcu ni zgodba katastrofe. »Veste, v življenju še nisem imela tako čiste kleti, kot jo imam zdaj, po poplavi,« je hudomušna Petelinova, ki je tudi tokrat – tako kot med poplavami – skuhala odlično kavo.

Ničesar pa ne bi bilo brez občine Loška dolina in župana Janeza Komidarja, neutrudnih gasilcev in pripadnikov civilne zaščite, torej ljudi, ki so bili ves čas tam ter so pomagali z nasveti in konkretnimi akcijami. »Pa mojega brata Davida in sestre Nataše ne smem pozabiti,« pravi Magda, ki izpostavi še sosedi: Ano Petelin in Ljubico Gavrič, ki sta kuhali kavo in čaj. Ko si v stiski, namreč potrebuješ konkretno pomoč in tudi tisto neotipljivo, pravi Magda: »Res sem hvaležna, ker v težkih trenutkih nisem imela občutka, da smo sami. Nismo bili pozabljeni in še vedno nismo. Ljudje mislijo na nas in nam pomagajo. Res hvala vsem, ob tej priložnosti jim želim tudi miren božič in srečno novo leto.«