MARIBOR – Čeprav ji boginja Fortuna ni bila preveč naklonjena in ji je že po rojstvu namenila invalidski voziček, se simpatična in prijazna 25-letna študentka Nina Šoštarič ni vdala v usodo. Že od rojstva živi v bloku na mariborskem Taboru. V dvosobnem stanovanju domuje z upokojeno mamo Jelko in fantom Domnom, ki je pred dnevi postal diplomirani medicinec. Prav fant, s katerim se neizmerno ljubita, Nini pomeni največ. In prav zaradi njega se na vso moč bori, da bi se njena invalidnost v vsakodnevnem življenju čim manj čutila. Pri tem ji pomagajo Domen, mama in tudi Domnovi starši. Njen fant še nima zaposlitve, Nina pa je študentka drugega letnika višje prometne šole v Mariboru. Štipendije ali kakšne druge podpore ne dobita, ker imata nekaj privarčevanega denarja, zato po naši zakonodaji nimata pravice do pomoči ali štipendije.
Potrebuje električni voziček
Kljub temu se je Nina odločila za velik korak: med prijatelji – tudi po facebooku, na katerem ima profil: Pot v samostojno življenje – je razširila novico, da želi nabaviti električni voziček, na katerem bi lahko stala. In s tem bi si ne le izboljšala življenje, temveč bi nadomestila že dotrajanega. Najprej je vse seznanila s tistim, kar je zlasti prijateljem in znancem že dolgo znano: njena mama je štiri mesece po njenem rojstvu spoznala kruto resnico, da ji je namenjeno življenje s spastično obliko cerebralne paralize. Kljub temu je bila deklica deležna vse ljubezni in nege. »Pri meni ni bilo poškodbe glave, temveč je udarilo v noge, levo stran telesa, nekaj težav pa je tudi z govorom. Predvsem je poškodovan center za ravnotežje, tako da sem že od malega na vozičku,« razlaga Nina, ki je osnovno šolo obiskovala v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Srednjo strojno in poslovno šolo je končala v Mariboru, kjer je tudi vpisala višjo prometno šolo. »Pomaga mi Domen, saj višja šola ni prilagojena invalidom. Seveda me podpirajo tudi sošolci, tako kot je to bilo že v srednji šoli, ko so vsi bili zelo razumevajoči in so med drugim pripravili dobrodelno akcijo, s katero so mi pomagali urediti dvigalo v bloku, kjer živimo. Tudi zdaj mi sošolci stojijo ob strani in verjamem, da bom prišla do vozička,« korajžno razloži prijazna študentka.
Nino spoznal prek spletne strani za zmenke
»S fantom bi si rada ustvarila skupno življenje, a za samostojnost potrebujem ta voziček – stojko, ki bi mi omogočal lažje doseganje z višjih površin, saj me postavi na noge. Žal stane okrog 17.000 evrov, in kot sem izvedela, zavarovalnica zanj prispeva največ 40 odstotkov. Torej bi morali zbrati vsaj 11.000 evrov. Ugotavljam, da imam vse, kar si želim: ljubečo družino, ki me je zmeraj podpirala, ljubečega fanta, ki je moja opora. Edino, kar mi manjka, je ta voziček. Ugotavljam tudi, da so mi ljudje pripravljeni pomagati, če ne drugega, mi dajo lepo besedo in želje, me podpirajo.«
Aktivna je v mariborski podružnici društva za cerebralno paralizo Sonček. Njen Domen Filak je v štajersko prestolnico prišel iz Bele krajine, Nino je spoznal prek spletne strani za zmenke. »Bilo je avgusta 2011. Takrat se mi je nepričakovano spremenilo življenje na lepše. Takoj po prvem stiku sva se z Nino zelo spoprijateljila. Nikoli me ni motilo, da je na vozičku in da ima oteženo gibanje. Sprejel sem jo tako, kot je, in tako imam rad. Vedno sem ji pripravljen stati ob strani, tudi pri zbiranju denarja za voziček. V najini skupni hiši, ki že stoji, ima veliko več prostora za gibanje kot doma.«
