Včerajšnji šolski torek je bil nekaj posebnega. S torbami na ramah se je namesto zaspane otročadi skozi vrata hrama učenosti zlivalo od spajdermenov in Indijancev do vampirjev, arabski šejki so bili, in klovnov, da sem se vprašal, če je to sploh šola. Nekaj princesk je vstopalo, seveda Spužiji Kvadratniki ter še kakšen drug bolj ali manj posrečeno doma ukrojen junak animiranih filmov. Moj prvošolec je bil nindža. Črno opravo je dopolnjevala maska čez obraz z zlatim trakom. S kanji in hiragani pisavo ozaljšan nastavek se je vil kot ščit čez ramena in prsi.
Sem malega pogruntal, da ga je maskiranje v atentatorja, plačanega morilca daljneazijske fevdalne preteklosti, pritegnilo le zato, ker so na oblačilu japonske pismenke. Firbčen kot je, se je med prvim okornim postavljanjem črk na papir učil pisati svoji dve imeni in en kratek priimek ne le v krajevno pristojni latinici. Poneslo ga je do cirilice in mami mu je pokazala arabske vijuge, očka mu je odkril hebrejščino. Sam je na spletu ugledal japonske pismenke. Slednje so mu zaradi elegance in rahlo umetniškega naboja od vseh pisav najbolj ljube. K maski nindže je spadalo orožje. Ne bridko nabrušen originalni nindža meč shikomizue, temveč tisti mehko plastični. Ko sva izstopila iz avta, si je oprtal torbo in nabral par korakov do vhoda. Sem ga vprašal, če meča ne bo vzel s seboj kot čisto oh in sploh pravi nindža. Odmahnil je z roko. Me je vrtalo vprašanje, zakaj ne, in mi pojasni, da se v šolo ne nosi orožja. Ob tem me je čudno gledal, ker sem seveda po njegovi logiki izpadel čistokrvno tele.
Še sem silil vanj zaradi tistega preklemanskega meča. Saj ga je njegov sošolec vitez stiskal v dlani, in to ne mehko plastičnega, ampak leseno rezljanega. Drug sošolec je kot samuraj, besni nasprotnik nindž, tudi imel kar prikladno dolgo zadevo za treščiti po betici. Kot očeta me je bilo strah. Zbal sem se, da mojega, ker mu ata ni vsilil meča, ne bodo naklestili. Smrkava nindža se zaustavi, mi poda pogled navzgor in pojasni, da če bo kdo dvignil roko nadenj s kakšnim pustnim orodjem za pobijanje, mu bo on povedal, da se tega ne dela. In če dotični tega ne bo prepoznal kot dobronamerno opozorilo? Nindža mi je razložil, da ga bo zagotovo pregovoril. Stal je tam, suvereno prepričan o svoji notranji moči. Plastični meč sem zabrisal nazaj v prtljažnik. Še ne sedemletna dušica, zamaskirana v mojstra veščine ninjutsu, mi je pojasnila, da ima človek najbolj krepko orožje v svojih prav postavljenih besedah.
