Nimata niti za babičin pogreb

VANEČA – Dandanes, ko je vse več državljanov potrebnih pomoči, je težko ocenjevati, po čigavi krivdi so posamezniki in družine zabredli v tako hude težave. Vsekakor so med njimi tudi takšni, ki jim sreča ni bila naklonjena. Med slednje gotovo spadata tudi polbrat in polsestra, 23-letni Uroš Šnepf in 42-letna Cvetka Cigut iz Vaneče na obrobju Krajinskega parka Goričko v Prekmurju. Potem ko sta ostala brez staršev, sta se znašla pri babici Pavli Marič, ki ju je pač vzgajala po najboljših zmožnostih in kakor je znala. Cvetka je invalidka, Urošu ni uspelo dokončati srednje ekonomske šole, tako da se je njun socialni položaj po smrti babice pred pol leta le še poslabšal.

Pregnani z ognjišča

Čeprav jima že od rojstva ni bilo postlano z rožicami, se je njuna še posebno žalostna odiseja začela pred natanko desetimi leti, ko sta živela z babico še v stari cimprani hiši. Bila je nedelja, 4. januarja 2004, okoli 10.30, ko sta nenadoma zagoreli njihovo gospodarsko poslopje in ostrešje stanovanjske hiše. V požaru je takrat 83-letni Pavli Marič zgorelo praktično vse, kar je imela.

Toda v hipu so se našli dobri ljudje, tako da so Pavla ter takrat 32-letna, nekoliko prizadeta vnukinja Cvetka in njen takrat 13-letni polbrat Uroš, še učenec 7. razreda OŠ Puconci, začasno streho nad glavo dobili pri sosedih Flisarjevih. Vsakršna pomoč je bila dobrodošla, saj sta Uroš in Cvetka dve leti pred tem postala siroti in – kot rečeno – živela pri babici.

Od domačega ognjišča so jih pregnali ognjeni zublji! Uroš in Cvetka sta se tik pred požarom ravno zunaj žogala, ko so se mimo pripeljali gasilci, ti so imeli povsem naključen obhod oziroma nadzor hidrantov.

Urošu so v tistem začeli mahati, poglej vendar hišo, ko se je iz nje že krepko kadilo. A bilo je prepozno. Medtem je gospodarsko poslopje že gorelo, ogenj pa se je razširjal tudi že na hišo. Kljub hitri intervenciji gasilcev je bilo prepozno, da bi rešili imetje. Babica Pavla nam je tedaj žalostno povedala, da jo je v življenju doletelo že veliko hudega, a kaj takšnega, kaj tako ognjenega kot takrat pa še ne.

Ob vsem imetju so jim zgorela še drva, ki bi jim služila za dve sezoni, zaradi opeklin so morali zaklati tudi oba prašiča.

Medtem ko so jim dobri ljudje pomagali priti do novega doma, so smeli kar nekaj mesecev živeti pri sosedu Ferdinandu Flisarju.

Nasilnost življenja

Čeprav je za 13-letnega fantiča že dotlej izkusil preveč pelina, se Urošu to ni prav nič poznalo pri vedrem kramljanju s sošolci pa tudi pri ocenah ne. Bil je med najbolj pridnimi v razredu, pravzaprav mu je nagajal le nemški jezik.

Uspešno je končal osnovno šolo ter se vpisal na srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti... Ki pa je žal še do danes ni končal.

Zakaj neki? Ker je moral skupaj s polsestro skrbeti za negibno babico!

In reva je lani poleti umrla in šele potem, ko je usahnila še njena pokojnina, sta ugotovila, da bosta s težavo shajala.

Ob našem tokratnem ponovoletnem obisku sta nas sprejela z odprtimi rokami, potrdila, da se iz meseca v mesec presneto težko prebijata, že od otroštva ju tepe življenje, saj sta že takrat bila bitko z osnovnim preživetjem.

Najprej da sta odraščala vsak zase, Cvetka pri babici, Uroš pa pri njuni mami in svojem očetu. Po smrti staršev se je tudi Uroš kot enajstletnik preselil k babici, ki je, kot rečeno, lani umrla. Pripovedujeta, da je bilo z babičino pokojnino le lažje, a ju zdaj nanjo, poleg slike v dnevni sobi, ki je obenem tudi kuhinja in jedilnica (pa še babičina spalnica do njene smrti), spominja le še dolg za njen pogreb. Kje bosta vzela teh 1000 evrov, ko še za hrano nimata, ne vesta.

Pereta na roke

Uroš nam še klavrno navrže, da obdobje brez hrane včasih traja tudi dlje, »šele ko dobiva socialno pomoč, je spet lažje«. Uroš dobiva 184 evrov socialne podpore, Cvetka pa 264 evrov, kar jima je že za osnovno preživetje premalo, saj je še veliko drugih stroškov za elektriko in podobno. Oba sta brezposelna, Cvetka je v preteklosti prek javnih del delala v sadjarstvu in vrtnarstvu, Uroš pa v trgovini. Z osnovnošolsko izobrazbo in brez vozniškega izpita sta tudi težko zaposljiva, četudi bi v Prekmurju bilo kaj dela.

Njuna hiška je sicer topla, saj imata centralno ogrevanje, a tudi to prinaša višje stroške. Dobrim ljudem bi bila zato še posebno hvaležna za nekaj nujne opreme v hiši. Pogrešata kavč, njun dom krasi le jogi, na katerem je še do lani ležala babica. Potrebujeta tudi hladilnik in pralni stroj, saj še v 21. stoletju pereta na roke. Družno opomnita, da ožje družine že davno nimata več, zato se na sorodstveno pomoč pač ne moreta zanesti. Z daljnimi sorodniki nimata stikov.

Naš sogovornik je moral sredi pogovora v tisto šolo, kjer je nekoč že kanil postati ekonomski tehnik. Kot pravi, so mu na zavodu za zaposlovanje ponudili pomoč, da jo dokonča, a nad njim še vedno grozi težava, ki se ji reče – prevoz od doma do šole v Murski Soboti. Seveda si jo tudi sam želi dokončati, kako da ne, prav tako bi rad opravil vozniški izpit.

Cvetka je prek istega zavoda opravila nekaj tečajev, med drugim je delala tudi prek javnih del pri Komunali Murska Sobota.

Opaziti je bilo dovolj volje, opaziti je bilo tudi, da se bosta le stežka izvlekla iz krize in neznosnega položaja. Če ne bo priskočila topla dlan, ki je nista bila deležna, roka družbene pomoči, vas in nas.