BOHINJSKA BISTRICA »Stalni naslov imam še vedno v hotelu s tremi zvezdicami. Potem ko so hotel Zlatorog pred nekaj leti zaprli, so nas vse vrgli na cesto. K sreči sem našla streho nad glavo, in to v stari hiši v Bohinjski Bistrici. A žalostno je, da še danes, in to že štiri leta, živim v tej sobici, na šestnajstih kvadratih. Prijavljena sem na listi za občinsko stanovanje, a čakam zaman. Ponujali so mi sicer stanovanje v stari šoli v Gorjušah. V nekdanjem šolskem poslopju živi tudi Darko Kuzmič – saj veste, lani so mu porušili domovanje blizu Bohinjskega jezera. A na Gorjuše ne grem, tam je vse od rok, kako bom od tam šla v trgovino ali kamor koli drugam?« Takole stanovanjske tegobe opiše 59-letna Ljubica Lazič. Besede, ki jih tu in tam pretrgajo solze, niza v tesni sobi, v kateri so poleg dveh starih kavčev (enega ponoči raztegne v posteljo) še omara, starejši televizor, štedilnik na drva in škatle, v katerih Ljubica hrani oblačila.
»Tekoče vode v stanovanju ni, za drva ni dovolj prostora, zato jih moram hraniti na hodniku. Del svojih stvari, recimo posodo, imam spravljenih v sobi na drugi strani hodnika, kjer imam manjše skladišče. Žalostno je, da v sobi nimam ne vode ne stranišča. To si s sostanovalcem, ki ima v tej hiši najeto sobo, delim. Kopalnica je tako spodaj, do tja vodijo strme stopnice, ki so nevarne predvsem ponoči. A kopalnica je neogrevana. Imam zdravstvene težave in v takih razmerah niti ne bi smela živeti...« Sogovornico znova premagajo solze.
Če bi imela
deset tisočakov...
Nato pripoveduje o tem, da se je kot 21-letna mladenka iz kraja Teslić blizu Banjaluke preselila v Bohinj. »Tu so živeli moji sorodniki. Takoj sem začela delati v hotelu Zlatorog in tam sem tudi živela. Trideset let sem delala v hotelu kot kuhinjska pomočnica. Nato so hotel zaprli in v enem mesecu sem morala poiskati novo streho nad glavo. Tisto jesen sem kot brezdomka hodila po Bohinju in spraševala, kogar sem srečala, kje mi lahko ponudijo stanovanje. Hvaležna sem, da sem našla tole sobico, vsaj pod milim nebom mi ni bilo treba biti,« pripoveduje Ljubica Lazič.
Nato pokaže sodbo, ki jo je predlani izreklo delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Ugotovili so, da je Ljubici Lazič delodajalec dolžan več kot 7000 evrov odpravnine (s pripadajočimi obrestmi), čemur je treba prišteti še 800 evrov regresa in približno tolikšen znesek, ki bi ga sogovornici lahko prinesla jubilejna nagrada. Okoli deset tisočakov torej, na hitro sešteje Ljubica Lazič in pribije: »Ta denar bi marsikaj rešil, toda od vseh teh evrov imam le papir, na katerega je zapisana sodba. Tako pa sem socialni problem, nimam kaj dati na krožnik!«
Kmalu nov razpis za občinska stanovanja
Koliko mesecev ali let ji še manjka do upokojitve, ne ve: »Že trikrat so mi računali in vsakič drugače. Službe, odkar so zaprli Zlatorog, nimam. Iščem zaposlitev, a je ne morem dobiti. Vsi me zavrnejo z besedami: 'Stara si!' Živim od 260 evrov socialne pomoči in še nekaj malega dodatkov. Sto evrov dam za najem sobice, še 60 ali 70 pa jih porabim za stroške, ki jih imam s stanovanjem.« In kako torej preživi mesec? »Moram. Je pa res, da si ničesar ne morem privoščiti. Lani sem dobivala tudi pomoč Rdečega križa in Karitasa, a tega letos ni,« pove Ljubica. Pojasni, da ji na pomoč priskočijo tudi prijatelji, ki ji prinesejo hrano. Tudi garsonjero so ji ponudili v Bohinjski Bistrici, vendar Ljubica Lazič pravi, da ta rešitev zanjo ni primerna: »Če bi se preselila v garsonjero, ne bi ničesar pridobila – prostora bi imela enako malo, kot ga je tukaj.«
Na bohinjski občini so pojasnili, da je Ljubica Lazič trenutno druga na seznamu čakajočih za občinsko stanovanje. »Zdaj pripravljamo nov razpis za pet dodatnih občinskih stanovanj, ki smo jih uredili v Polajnarjevi hiši v Bohinjski Bistrici, in trenutno čakamo še na uporabno dovoljenje zanje. Razpis bo predvidoma maja objavljen v Bohinjskih novicah. Prijavijo se lahko vsi, komisija pa bo točkovala prijave. Pričakujemo, da bodo stanovanja naseljena do poletja. Vsak, tudi Ljubica Lazič, s stanovanjsko stisko katere smo na občini seznanjeni, se lahko prijavi,« je dejal bohinjski župan Franc Kramar. Tudi on je potrdil, da so Lazičevi že ponudili eno od stanovanj, urejenih v nekdanji šoli na Gorjušah, a je to možnost zavrnila.
Pismo
predsednika države
Ljubica Lazič je na svoj stanovanjski problem že pred časom opozorila tudi urad predsednika države. Od tam so ji v vednost poslali pismo, ki so ga lani posredovali bohinjski občini. V njem je generalna sekretarka Nataša Kovač med drugim zapisala: »Zavedamo se, da gre za zelo kompleksen primer, ki ni enostavno rešljiv, pa vendarle gre za težave, ki so še najlažje rešljive v okolju, kjer gospa živi. Zato vas vljudno prosimo, da storite vse, kar je v vaši moči in pristojnosti vaše občine, in poskusite pomagati tudi gospe Lazič v njeni stiski.« Ljubica Lazič to pismo, in to že več kot eno leto, kot nekakšno dragocenost hrani kar v svoji torbici.
Karitas ima le riž in makarone
»Drži, da od novembra lani nismo razdelili pomoči, kajti ničesar nismo dobili. Po navadi smo hrano razdelili na približno 50 naslovov, a je skladišče zdaj že nekaj mesecev prazno in ne vemo, kdaj se bo napolnilo. V Bohinju je takih, ki bi pomoč zelo potrebovali, izjemno malo, drži pa, da velika večina pomoči potrebnih izjemno težko shaja iz meseca v mesec,« so potrdili na bohinjskem Karitasu, kjer so se kaj hitro odzvali tudi na stisko Ljubice Lazič. »Če nima hrane, bomo pobrskali v skladišču, a žal tu kaj več kot kakšne vreče riža ali makaronov nimamo. Če bomo še kaj našli in če je njena stiska res velika, ji bomo hrano seveda odnesli. V trgovini v Bohinjski Bistrici imamo sicer postavljen voziček, v katerem zbiramo podarjeno hrano. Toda pripeti se, da kdo kar iz tega vozička vzame hrano, ki jo potrebuje. Celo to se je zgodilo, da nam je nekdo odpeljal voziček, do vrha poln podarjene hrane, zato ga imamo zdaj privezanega z vrvjo,« so pojasnili na Karitasu in se zahvalili vsem, ki so jim v težkih časih priskočili na pomoč.
