Nikoli ne plavajte sami in predaleč!

LJUBLJANA –Poletje pritiska z vso silo in marsikdo si je osvežitev poiskal ob vodi. A ta, pa naj bo še tako prijetna in osvežujoča, zna biti tudi nevarna. Potem ko se je letošnja plavalna sezona začela zelo mirno, so se na začetku julija v samo nekaj dneh utopili kar štirje slovenski državljani: trije v domačih sladkih vodah, eden pa v morju na območju Umaga.

Statistika

V Sloveniji se je lani po podatkih policije utopilo 10 ljudi, leto prej 12, je povedal Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi, pri čemer je poudaril, da se podatek o utopitvah nanaša na osebe, ki so se med plavanjem utopile iz različnih razlogov – gre za dogodek, ki se je lahko zgodil zaradi srčne kapi, krča, neznanja plavanja ipd. Policija utopitev opredeli kot dogodek potem, ko izključi sume oziroma elemente morebitnega kaznivega dejanja, je pojasnil Menegalija.

Tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) spremljajo utopitve, pri čemer pa uporabljajo dva načina štetja. V prvem štejejo vse utopitve, ne glede na njihov mehanizem, razen samomorov. Kakor je opozoril Mitja Vrdelja z NIJZ, so tukaj vštete tudi tiste zaradi prometa in tiste, kjer iz podatkov mrliškega preglednika ni bilo mogoče določiti, ali je šlo za naključje ali samomor. V drugem pa upoštevajo samo naključne, denimo med kopanjem v bazenu, doma, v naravi, in tudi padce v bazen in vodo v naravi.

Skratka, po podatkih NIJZ za obdobje 1997–2013 se je predlani pri nas skupno utopilo 13 ljudi, od česar je bilo naključnih utopitev devet. Najhujši v tem obdobju sta bili leti 2008 in 1998, ko je utonilo 44 oziroma 42 ljudi (22 oziroma 27 naključnih utopitev). Kakor pravijo na NIJZ, je trenutno sicer značilno upadanje, vendar ta padec ni statistično značilen, treba pa je biti pozoren tudi na dejstvo, da gre za nizke številke, kjer lahko že primer ali dva precej spremenita prikaz. Med 1997. in 2013. se je utopilo 460 Slovencev, kar utopitve postavlja na osmo mesto lestvice smrti po zunanjem vzroku oziroma na sedmo, če odštejemo še samomore.

Nekoliko drugače je na Hrvaškem, kjer se na leto utopi po 100 ljudi, vendar je treba upoštevati, da sosednjo državo obišče okoli 12 milijonov turistov na leto, večina pa se jih odpravi ravno na obalo. Gledano globalno zaradi utopitve vsako leto umre okoli 372.000 ljudi, med katerimi jih je kar devet desetin iz slabo ali srednje razvitih držav.

Najbolj so ogroženi majhni otroci in starejši

Kakor pravi mag. Mateja Rok Simon, zdravnica na NIJZ, je pri utopitvah tako: »V naši statistiki ne moremo identificirati vzrokov za utopitev v posameznem primeru, a že iz te statistike se vidi, da gre bodisi za utopitev v naravi bodisi v bazenu bodisi kje drugje. Najpogostejši smrtni primeri so zaradi tistih v naravi: morje, reke, jezera, potoki, ribniki, skratka vse vodne površine v njej. Tukaj je največ utopitev v primerjavi z bazeni. Če pogledamo hospitalizacije oziroma skoraj utopitve, pa velik delež predstavljajo skoraj utopitve v bazenih, še posebno pri otrocih in mladostnikih. Pri otrocih v zadnjih desetih letih opažamo porast števila skoraj utopitev v bazenih. Kakor kažejo statistični podatki, gre za skoraj utopitve v zasebnih in ne toliko v javnih, kjer je po zakonu urejena reševalna služba.«

Iz statistike se vidi, da so otroci do četrtega leta bolj ogroženi v bazenih, starejši od 50 pa v vodi v naravi. »Zakaj, ne moremo z gotovostjo trditi, lahko le sklepamo. Ljudje, še posebno starejši, pogosto plavajo sami. Za varno plavanje velja, da je treba biti v družbi ali da plavalca vsaj kdo spremlja z obale. Nekateri pa na morju plavajo zelo daleč. Priporočeno je, da se plava na označenih območjih, a ne le zaradi čolnov, ampak tudi zato, ker lahko plavalec omaga,« opozarja Mateja Rok Simon. Večina ljudi ni natreniranih, nekateri pa precenjujejo svoje sposobnosti in lahko omagajo, če plavajo predaleč. A tudi dobrim plavalcem se lahko zgodi, da omagajo.

Na javnih bazenih je manjša verjetnost, da se kdo utopi, saj je dobro poskrbljeno za varnost plavalcev, medtem ko je pri manjših zasebnih vprašanje, kako ljudje pazijo na varnost. Kar se tiče zidanih zasebnih bazenov, nimamo zakonodaje, ki bi določala varnostna pravila, postavljive ali napihljive pa lahko kupimo že skoraj v vsaki malo bolje opremljeni samopostrežni.

Nevarni znajo biti tudi podvodni tokovi, še posebno v rekah. Tam je bolje plavati v delih, kjer je prisoten reševalec. »Tudi na morju velja, če vas zagrabi tok, plavajte oziroma se mu prepustite, dokler ne postane šibkejši, in se nato diagonalno vrnite proti obali,« pojasnjuje sogovornica.

Prav tako so nevarni padci s čolnov, še posebno če se človek pri tem udari ali ne zna dobro plavati. Zato se priporoča nošnja rešilnega jopiča ne glede na starost – ne samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Naša zakonodaja določa, da mora vsako plovilo imeti rešilne jopiče za vse potnike, ne pa tudi, da se ga uporablja. Na NIJZ si prizadevajo, da bi bila obvezna uporaba vsaj za otroke, in to jopičev, primernih za njihovo velikost.

Otroke je treba nadzorovati

Otroka je treba imeti ves čas na očeh. Če gre za manjšega, tja do treh let ali tudi do petih, se priporoča, da je na dosegu roke. Tudi če ima napihljive rokavčke, obroč, blazino ipd., to niso varnostna sredstva, so bolj igrače, a nekaterim staršem dajejo lažni občutek varnosti. Priporočljivo je, da se otroka nauči plavati nekje pri štirih letih starosti, pravi Rok Simonova. »A tudi če se na tečaju nauči plavati, to še ne pomeni, da je v vodi suveren – kljub temu ga je treba nadzorovati.«

Najmlajši naj v vodi ničesar ne žvečijo, saj se jim lahko hitro zaleti in se lahko v resnici zadušijo, še preden se utopijo. V vodi naj ne bi bili niti ob visokih valovih, še sploh ne ob pomolih in skalah. Utopitve so še vedno drugi vzrok umrljivosti predšolskih otrok, pri mladostnikih pa tretji, čeprav imamo v Sloveniji kar dobro politiko na tem področju. »Že v vrtcu in šoli se začno programi plavanja, kar je zelo pomembno. Število utopitev pri otrocih in mladostnikih pada tudi zaradi te dolgoročne politike, ki je pomembna v smislu zmanjševanja neenakosti med otroci,« poudarja sogovornica.

Nikoli ne plavajmo sami

»Najbolje je delovati preventivno: vedno plavajte še s kom,« priporoča mag. Mateja Rok Simon. »Če nas zgrabi krč, se obrnemo na hrbet in počivamo, z rokami pa se lahko še naprej odrivamo in približujemo obali. Če kako drugače omagamo, se prav tako obrnemo na hrbet in počivamo. Če smo blizu obale, nas bo kdo videl ali slišal, če smo dlje, pa imamo problem. Če se nam kaj zgodi, imamo večjo možnost za preživetje, če smo na urejeni organizirani plaži.«

Reševanje utopljenca ali utapljajočega se spada v okvir prve pomoči, zato je še kako dobro, da bi se to znanje redno osveževalo. Na morju zna priti pomoč počasneje kakor v mestu, zato je prvi pristop k utopljencu še kako pomemben. »Utapljajočemu se se previdno približamo od zadaj. Če oseba otepa z rokami, obstaja nevarnost, da nas potegne s seboj, zato je treba počakati, da se utrudi, nato pa jo primemo od zadaj in počasi vlečemo proti obali. Če utopljenec ne kaže znakov življenja, ga je na obali takoj treba začeti oživljati in poklicati 112,« sklene mag. Mateja Rok Simon.