TREBNJE – Trebanjskega 75-letnega upokojenega finomehanika Davorina Godnjavca že desetletja, kot sam poudari, mori po starših podedovani družinski boj za staro pravdo. Povezan je z Davorinovo mamo Antonijo z dekliškim priimkom Zorman. Sama je od zadeve kaj kmalu dvignila roke, sin Davorin pa še vedno vztraja, čeprav se zaveda, da trdnih argumentov nima. Prisluhnimo, kaj mu tako dolgo jemlje duševni mir, da se mu, že samo ko se spomni, zatresejo roke in beseda, ki hkrati preskoči še v višjo prestavo.
Nezakonska hči
Davorin predstavi kratek življenjepis mame Antonije: »Leta 1907 se je rodila v Bobovku na Gorenjskem. Priimek Zorman je dobila po materi, v rojstnem listu piše, da je nezakonska. Njena mama je bila iz revne, oče pa iz bogate hiše. Njegovi starši mu niso dovolili vzeti revne neveste. Antonija, ki je nekaj časa živela tudi pri svoji teti, je prišla petnajstletna v Trebnje h Godnjavčevim, kjer je stregla njihovo bolno teto. Naslednje leto je odšla v Zagreb za sobarico k bogatim ljudem. Tam jo je večkrat obiskal Godnjavčev Viljem, rojen leta 1905. Potem ko je zanosila, sta se poročila in je prišla živet k možu Viljemu. Prvorojenca sta krstila za Viljema, dobila sta še enajst otrok – dve hčeri in devet sinov.«
Davorina Godnjavca črviči domneva, »da so Antonijini gorenjski sorodniki z naslovom njenega očeta morda nameravali njegov denar speljati na svoj mlin«. Sicer soglaša, da je za odkrivanje resnice prepozno, a miru mu vendarle ne pusti: »Čeprav nimam nobenih dokazov, je za mene to krivica. Naši starši so bili strahotno naivni, jaz nisem, kljub temu ne morem nič pomagati. Poskusil sem že marsikaj, da bi se dokopal do resnice, pa vidite, da mi ni uspelo. Med drugim sem junija 1981 v izseljenski reviji Rodna gruda za mamo objavil, da išče Franca Kerna. Pa še enkrat sem objavil. Iskal sem še po drugih poteh, tudi prek konzulata v Clevelandu. Naslov bi še vedno rad dobil, navsezadnje gre za mojega dedka. Živ precej gotovo ni več, a menda je imel otroke, in ti so moji sorodniki. Lepo bi bilo, da se spoznamo. Za mamo je pa že prepozno, umrla je leta 1998, stara 91 let.« |
Naš sogovornik se je rodil kot sedmi med njimi
Za Godnjavčeve je prišlo kruto leto 1953: »Oktobra, prav zdaj je 60-letnica, je oče skrahiral, naš dom in posest sta bila pred dražbo. Nepreskrbljenih nas je bilo doma še pet otrok. Mama, ki 30 let ni šla na Gorenjsko, se je podala v Zgornje Tenetiše na dom svojega očeta Franca Kerna. On je odšel v ZDA že v njenem rojstnem letu, 1907. Vprašat je šla za očetov naslov, da bi ga zaprosila, ali ji lahko pomaga rešiti naš dom v Trebnjem. Mama je gor odpotovala neko oktobrsko nedeljo, s seboj je vzela najmlajšo, šestletno hčer.«
Srečanje po 30 letih
Na Gorenjskem se je Antonija najprej zglasila pri svoji mami, polbratih in polsestri, »moja babica se je namreč po rojstvu Antonije poročila z drugim moškim in rodila še štiri otroke«.
Na očetovem domu je Antonijo sprejela Frančeva sestra, Antonijina teta. Obisk jo je presenetil, da je rekla: »Kako, da se 30 let nismo videli?«
Mama je prišla Kernovo teto prosit za ameriški naslov svojega očeta. Medtem ko so iskali svinčnik, pa se je h Kernovim s kolesom pripeljal Antonijin polbrat. S svinčnikom, ki ga je imel s seboj, je prepisal naslov.«
Davorin, čeprav dogodku ni prisostvoval, živi v sveti veri, da je mamin polbrat prepisani naslov, namesto da bi ji ga izročil, rokohitrsko izmaknil.
Le zakaj bi ga, Godnjavec razloži takole: »Mama pride domov – bil sem v kuhinji – in že pri vratih zakliče: 'Rešili smo!' Ko pa je odprla torbico, da bi potegnila naslov – ga nikjer ni bilo. Šok je bil tem večji, ker vso pot domov torbice zaradi dragocenega naslova v njej ni nič odpirala!«
Da nima naslova, je Antonija nato pisala polsestri na Gorenjsko: »Njen odgovor je čakala od dva do tri mesece. Okoli novega leta je prišla pošta z naslovom – pa ne ameriškega očeta, ampak nekega gorenjskega kmeta, ki s to zadevo ni imel popolnoma nič. Jezna nad potegavščino je mama pismo vrgla v ogenj.«
Od maršalata do konzulata
Hiša in posest Godnjavčevih sta prišli na dražbo v letu 1957: »Preden so jo izvedli, se je mama v spremstvu družinskega prijatelja podala na maršalat v Beograd. S posredovanjem maršalata je bila dražba ustavljena, smo pa morali sami prodati vso hišo, hleve, žganjarno in zemljo. Za sedem ljudi sta nam ostala samo vrt in bivalna soba, velika šest krat 6šest kvadratnih metrov, s kletjo pod njo.«
Tu bi bilo zgodbe konec, če ne bi Antonije leta 1975 obiskal njen najmlajši polbrat. Povedala mu je zgodbo o ameriškem naslovu, pa ji kar ni mogel verjeti, da bi bilo res. Še isto leto je prišel ponovno na obisk, se spominja sogovornik in pove: »Čez dve leti je ta polbrat v okoliščinah, ki so vsaj meni precej čudne in nedoumljive, umrl.«
Zakaj bi bil naslov Franca Kerna, ki si je v ZDA ustvaril novo družino, za Antonijo, ki je nikoli ni uradno priznal za svojo hčer, njej tako pomemben? Davorin izstreli: »Zato da bi moj ded iz ZDA moji mami poslal denar. Če bi bila velika vsota, bi mogoče rešili našo hišo in posest.«
A to še ni vse, razloži naš sogovornik: »Mama mi je povedala – od kod je izvedela, pa ne vem –, da je oče iz Amerike v pismu svojo sestro doma nekoč vprašal, kaj je z njegovo punco, se pravi z Antonijino mamo, mojo babico. Ko je prejel odgovor, da je poročena, ni o njej nikoli nič več vprašal. Je pa pozneje spet v pismu vprašal, kaj je z njegovo hčerko. In sestra je odgovorila, da nič ne ve. Seveda, Antonija je bila tedaj že tu v Trebnjem, česar pa na Gorenjskem niso vedeli.«
Davorin ob vsem tem takole premišlja: »Morda bi bil svojo punco in hčerko povabil v Ameriko, ampak je usoda očitno hotela drugače. In če bi šla moja mama k svojemu očetu v Ameriko – ne mojih bratov ne sester vključno z menoj ne bi bilo. Tako da, kot se je razpletlo, je kar prav.«
