LJUBLJANA – »Hvala vsem, ki so pomagali. Iskrena hvala,« je včeraj kar zmanjkovalo besed hvaležnosti Amandi Roškar, mladi mamici dveinpolletne Samante, ki ima od rojstva težave z razvojem. Družinici, ki živi na robu Ljubljane, smo izročili ček Sklada Ivana Krambergerja za okroglih tisoč evrov. Denar, ki ste ga podarili bralci Slovenskih novic, bo mladi družini še kako prav prišel, zatrdi vidno ganjena mamica Amanda: »Ne vem, kako bi nam brez tega denarja uspelo. Težko. Še enkrat hvala vsem, ki so nam priskočili na pomoč.«
Diagnoze ni
Družinico, ki sta jo ustvarila Amanda Roškar in njen partner Janez Kladnik, smo obiskali že pred dvema mesecema. Takrat sta nam očka in mamica podrobno opisala težave, ki že od rojstva pestijo njuno deklico. Predvsem sta poudarila, da je mala Samanta stara dve leti in pol, a tehta komaj sedem kilogramov – toliko so težki normalno razviti polletni dojenčki. Kot sta že takrat povedala, je doslej deklica obiskala že mnogo zdravnikov: »Ne veva, kaj natančno je z najino hčerkico, saj se zdi, da prave diagnoze še niso našli. Nenehno ima preglede, ves čas obiskujemo zdravnika, a ničesar ne ugotovijo. Ne vemo, zakaj ne pridobiva teže, čeprav kar dosti poje. Rekli so nam tudi, da ne bo spregovorila, vendar zdaj že pove par besed, saj naju že pokliče, na slikah prepozna različne živali in zna z izrazom na licu in tudi z glasom povedati, kdaj ji kaj ni všeč in kaj ima rada.«
Od našega zadnjega obiska pred natančno dvema mesecema je mala Samanta precej napredovala, jo pohvali mamica: »Začela je izgovarjati nove besede, zdaj že lepo reče 'mami' in 'tati'. Ugotovila sva, da žogi reče 'vovo', a zanimivo je, da tako imenuje tudi radirke in barvice, s katerimi se zelo rada igra.«
Ves čas nameni Samanti
Kot pravi mamica Amanda, njena deklica vseskozi napreduje, a naprej stopica zelo počasi in z majhnimi koraki: »Nosečnost je potekala normalno in tudi rodila sem tri dni pred rokom, s carskim rezom. Nič ni bilo rečeno, da zna biti z dojenčkom kaj narobe. Toda ko so jo potegnili ven, ni mogla zadihati. Intubirali so jo in odpeljali na pediatrično kliniko v Ljubljano. Na začetku smo večino časa preživeli po bolnišnicah in tudi ko je bila odpuščena, smo redno obiskovali različne zdravnike. Bila je že na več operacijah. Zdaj je napredek že lepo viden – Samanta denimo z roko že lahko prime stvari, tudi težje, kot je recimo skodelica za mleko.« Ravno v minulih tednih je deklica zbrala toliko moči, da lahko samostojno sedi: »V sedečem položaju zdrži kakih deset minut, če jo seveda ustrezno motiviramo z igračkami.« Na vprašanje, ali bo deklica kdaj shodila, njena oče in mama odgovorita, da jima tega nihče ne zna povedati, vsekakor pa upata, da se tudi to nekega lepega dne zgodi.
Da denar le stežka pride h hiši, nam niti ni treba zapisati. Očka Janez dela kot varnostnik, njegova plača se suka tam okoli minimalca, njegovo delo pa poteka v izmenah, zaradi česar ga včeraj, ko smo jih okrog poldneva obiskali na Viču, ni bilo doma. Mamica Amanda je, potem ko je izvedela, da je noseča, pustila srednjo živilsko šolo. »Želela sem nadaljevati šolanje, a se po porodu nisem več mogla vrniti med učbenike. A kako bi se, saj so bili in so še vedno vsa skrb, čas in trud usmerjeni v Samanto in njeno zdravje. Pa tudi če bi zdaj dobila službo, bi delo težko opravljala, saj ne vem, kdo bi ta čas skrbel za Samanto,« razmišlja mamica Amanda, ki za konec še enkrat podčrta, da bo mlada družina s sredstvi, zbranimi v Skladu Ivana Krambergerja, lažje zadihala.