BOJ ZA HČERKO

Nigerijke ne pustijo k mami v Novo Gorico

Objavljeno 27. marec 2015 11.29 | Posodobljeno 28. marec 2015 11.29 | Piše: Aleksander Brudar

Šestnajstletna Promise ne more iz Nigerije k mami in očimu v Slovenijo. Sandra in Miran Vodopivec se že dve leti bojujeta z birokrati treh držav.

»Bojim se zanjo,« pravi Sandra. Foto: Igor Mali

NOVA GORICA – »Ne vem, kaj naj naredim. Hčerka me potrebuje in želim, da je z mano in da pride v Slovenijo. Tudi ona joka in želi biti z mano. V Italiji, kjer živi moja sestra, se je to zelo hitro uredilo. Ne vem, zakaj je to v Sloveniji tako težko?« vsa objokana od skrbi in žalosti pravi Nigerijka Sandra Amos. 
Pred več kot dvema letoma se je poročila s Slovencem Miranom Vodopivcem, s katerim živita v Novi Gorici. Njuna zgodba je dober dokaz, kako se je zares težko boriti proti počasnim birokratskim mlinom, ki kar meljejo in meljejo. Njuna edina velika želja je iz Nigerije v Slovenijo pripeljati 16-letno Promise, hčerko Sandre Amos. Ostala je brez očeta in s teto v zelo težkih razmerah živita na obrobju mesta Ibadan na jugozahodu države, kakih osem ur vožnje od glavnega mesta Abuja. »Želim, da pride sem, saj se bojim zanjo. Vseskozi jokam in ne vem, kaj naj še naredim. Želim biti s hčerko in jo zaščititi, saj otroci niso na varnem,« pojasnjuje. 
V tej veliki afriški državi prebivalstvo terorizira islamistična skupina Boko Haram, ki je pred dnevi prisegla zvestobo Islamski državi. Odgovorna je za številne teroristične napade, znaša se tudi nad deklicami. Njeni pripadniki so lani ugrabili kar 200 šolark, da bi jih prodali v suženjstvo. Čeprav organizacija deluje na severu države, Amosova ni nič bolj mirna, saj se, kot pravi, nasilje lahko razširi na preostale dele.

Zapravila tisočake, vizuma pa ni

Sandra in Miran sta se takoj po poroki odločila, da deklico pripeljeta v Slovenijo. Najprej sta razmišljala, da bi bila tukaj tri mesece s turističnim vizumom, »da bi videla, kako je tukaj in da bi jo pripravila na življenje v naši državi«, a sta se raje odločila, da bosta začela urejati dokumente za njeno stalno bivanje. 
»In potem greš na upravno enoto, kličeš ministrstvo in vedno izveš kaj novega. Ko urediš eno stvar, ugotoviš, da manjka še druga,« opiše njuno že dve leti dolgo romanje od urada do urada.

Sandra je junija lani odpotovala v Nigerijo po vse potrebne dokumente, s katerimi bi lahko hčerki uredila življenje v Sloveniji. »Prej smo se pozanimali na egiptovskem veleposlaništvu v Ljubljani, kakšne dokumente mora dostaviti, da ji bodo izdali vizum. Če ga ne dobi, ne more iti iz Nigerije v Egipt in nato v Slovenijo. Vse dokumente smo prevedli v arabščino in angleščino, da ja ne bi bilo zapleta, a nam niti potem niso izdali vizuma,« pripoveduje Miran Vodopivec.

Problem je v Nigeriji

Na slovenskem zunanjem ministrstvu so nam glede primera 16-letne Promise na kratko odgovorili, da Zvezna republika Nigerija izvaja svoj migracijski režim v polni suverenosti, zaradi česar njihovih postopkov ne morejo komentirati in nanje tudi ne vplivati. »Ministrstvo za zunanje zadeve v zadevi ni prejelo nobenega dokumenta, na katerega bi se lahko odzvalo,« so še zapisali. Obrnili smo se na egiptovsko veleposlaništvo v Sloveniji, kjer so povedali, da ne morejo storiti ničesar, saj je problem v Nigeriji, ki je z zaprtjem meje onemogočila odhod deklice iz države. Povedali so še, da Sandri Amos niso obljubili izdaje vizuma, ampak so ji le povedali, naj izpolni ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere lahko zaprosi za izdajo omenjenega dokumenta.
 



»Šla sem na veleposlaništvo Egipta v Ljubljani in rekli so mi, naj prinesem fotokopijo potnega lista, vozovnico za letalo in druge dokumente, da mi bodo potem dali vizum. Vozovnice sem kupila za obdobje 13 dni in po 10 dneh me pokličejo z egiptovske ambasade in mi povedo, da mi vizuma ne morejo dati, ker sem Nigerijka,« razloži Sandra in pove, da sta za vse skupaj s hotelsko nastanitvijo in drugimi stroški odštela 5000 evrov. Vozovnici je morala kupiti še za Promise in sorodnika v Nigeriji, ki bi hčerko spremljal do Egipta. Vse do takrat, kot pravi, ji je bilo rečeno, da gre lahko po otroka le ona, ob odločitvi, da vizuma ne bo dobila, pa so ji na veleposlaništvu povedali, da to lahko opravi njen mož, ki gre lahko kot slovenski državljan brez težav v Egipt. Vodopivec pove, da so bili na egiptovski ambasadi skupaj z odvetnikom in da so poklicali tudi slovensko veleposlaništvo v Egipt, ki je odgovorno za vse afriške države. Povedali so mu, da lahko to stori sam.

Zaplet v Nigeriji

Miran je takoj stopil v akcijo in že pakiral kovčke, da bi konec prejšnjega tedna v Kairu pričakal 16-letnico. Ko je po vseh zapletih že kazalo, da bo deklica po dveh letih stekla v mamin objem, se je spet zapletlo.

Ko bi skupaj s sorodnikom v nedeljo morala poleteti iz Nigerije proti Kairu, so jima preprečili vstop na letalo. Razlog? Nigerijski predsednik je zaradi bližnjih volitev z dekretom prepovedal izhod iz države vsem državljanom, mlajšim od 40 let!

Sandra in Miran si želita, da bi jima v pomoč priskočila slovensko zunanje ministrstvo in slovenska ambasada v Egiptu. »Če naše ministrstvo pomaga, kako bo sploh prišla v Egipt?« se sprašujeta in upata, da jima bo kdo pomagal. »Mogoče bi kdo navezal stik z egiptovskim veleposlaništvom in jim razložil, v čem je problem. Potem bi bilo morda precej lažje,« še dodaja Vodopivec.

Zakonca še nista vrgla puške v koruzo in se bosta borila zato, da deklica le pride v našo državo. Kanček optimizma jima vliva tudi zgodba 14-letne Somalijke Fajse, ki so ji slovenske oblasti po vseh zapletih le dovolile, da se v Mariboru združi s sestrino družino

 

Deli s prijatelji