LJUBLJANA – Kdo nosi posledice za napake? Moral bi jih tisti, ki jih zagreši. A država očitno ne meni tako, če sodimo po delovanju Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS, katerega ustanoviteljica je država, vodi pa ga pravnik Robert Marolt. Ta toži svoji zaposleni (ena je po dogodku zaradi razmer, ki so nastale po dogodku, dala odpoved, druga je še vedno zaposlena pri njih) zaradi preveč izplačanih plač. Pa ne zato, ker bi sami zagrešili napako.
Kolikor smo seznanjeni iz primera, ki je na sodišču, naj bi bil delodajalec ob prevedbi njunih plač ob uvedbi novega plačnega sistema leta 2008 (Gregor Virant je bil takrat minister) naredil napako in jima izplačeval višjo plačo, kot bi ju po zakonu smeli prejemati. Zanimivo je, da jima je novo plačo določil, izračunal delodajalec sam, ki razpolaga z ustrezno izobraženimi kadri za preračune (prevedbe) plač. Kljub temu pa je napako razkril šele eden od nadzorov. Zaradi ugotovitev omenjeni sklad prek sodišča terja od ene 8000, od druge pa 6000 evrov, ker da sta oškodovali državo.
Če primer zbanaliziramo: nekdo z osnovnošolsko izobrazbo, ki je zaposlen v javnem sektorju, mora sam vedeti, do kakšne plače je upravičen in mora znati to v vsakem trenutku izračunati, preračunati ali prevesti. Po mnenju države je očitno nepomembno, kaj piše v pogodbi, ki jo v javnem sektorju ali javni upravi pripravijo ustrezne službe, ki v tem primeru predstavljajo delodajalca. Če smo malo zlobni: kako naj si nekdo z osnovnošolsko izobrazbo sam izračuna nekaj, česar niti ustrezno izobraženi zaposleni v javnem sektorju oziroma javni upravi ne znajo? Tu se postavi vprašanje, kdo je zares odgovoren za napako: delodajalec ali zaposleni? Kakšno odgovornost torej ima tisti, ki je napako zares zagrešil in v pogodbe o zaposlitvi vnesel podatke, ki niso skladni z zakonom? |
Na srečo obeh toženih pa je bila pred kratkim sprejeta sodba vrhovnega sodišča o vračanju preveč izplačanih plač javne uslužbenk (VSRS Sodba VIII Ips 256/2016), v kateri se je vrhovno sodišče postavilo na stran javne uslužbenke in postavilo nove temelje v tovrstnih zadevah:
»Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bila za zakonitost in skladnost toženkinih pogodb o zaposlitvi v smislu določb 3. člena ZSPJS prvenstveno odgovorna tožeča stranka. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi toženka kakor koli protipravno prispevala k določitvi previsokih plačnih razredov, ki so pomenili pravno podlago za obračun in izplačilo spornih plač. To pomeni, da je na tožeči stranki odgovornost, da je bila v spornem obdobju toženki v pogodbah o zaposlitvi priznana in potem v skladu s tem izplačevana plača po višjih plačnih razredih od plačnih razredov, do katerih bi bila sicer glede na delovno mesto in določbe zakona ter podzakonskih predpisov upravičena.
Nenazadnje pri presoji ni zanemarljiva tudi socialna komponenta delovnega razmerja in pri tem tudi, da so od izplačil in višine izplačil plač delavcu odvisne tudi nekatere socialne pravice oziroma višina socialnih prejemkov, pri čemer na tem področju ni predvideno poračunavanje ali ponovna odmera za nazaj ali poračunavanje prispevkov. Na socialno komponento delovnega razmerja posebej opozarja tudi institut odpustitve dolga iz sedmega in osmega odstavka 3a. člena ZSPJS in prehodna določba 6. člena ZSPJS-S.
Glede na vse navedeno določanje višjega plačnega razreda v spornem obdobju v pogodbah o zaposlitvi toženke in izplačevanje previsoke plače s strani tožeče stranke na tej podlagi v smislu določb 86. člena OZ ni bilo nično, kot sta zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje, temveč je šlo s strani tožeče stranke za nezakonito ravnanje, zaradi katerega so bile take določbe pogodbe o zaposlitvi neveljavne, oziroma nezakonite, ugotovitev njihove neveljavnosti oziroma nezakonitosti pa lahko učinkuje le za naprej. Že glede na to toženke ne morejo zadeti posledice ničnosti, kot so opredeljene v 87. členu OZ, da bi torej morala tožeči stranki povrniti presežek plače, ki ga je prejela na podlagi zanjo ugodnejših določb pogodb o zaposlitvi (5).«
Sodnika Dušana Medveda na ljubljanskem delovnem in socialnem sodišču je razumeti tako, da tožba javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada ne bo uspela, tudi zaradi na novo predstavljene prakse vrhovnega sodišča. Zato je že tudi zavrnil predlagane dokazne postopke, odločitev pa bo strankam v postopku sporočil pisno.
