Verjetno ste prek medijev spremljali množične proteste Brazilcev, ki so odmevni nogometni pokal konfederacij v svoji domovini izkoristili za boj proti vse bolj razširjeni korupciji in slabi državni upravi. Še do nedavnega si v povsem nogometni deželi, kot je Brazilija, ni bilo mogoče zamisliti kakršnih koli posebnih aktivnosti državljanov, če je igrala njihova nogometna reprezentanca. Časi se spreminjajo, narod očitno ne pade več na foro kruha in iger, četudi je zastrupljen s fuzbalom.
Septembra bodo oči Evrope usmerjene v Slovenijo, saj bo tu evropsko prvenstvo v košarki. In kot zanalašč bo konec poletnih počitnic, verjetno bodo člani zloglasne trojke spet malce bolj glasno trkali na vrata slovenske vlade ter jo povprašali po učinkih reform in drugih varčevalnih ukrepov. Iz počitniškega lagodja – kdor si ga pač še lahko privošči – se bodo ljudje vrnili v vsakdanji boj za kruh. Težko, da jih bodo ob trku s kruto realnostjo spet pretentali s kakšnimi svežimi političnimi igricami, obljubami, še manj pa s športnimi ambicijami košarkarske reprezentance po kolajni evropskega sijaja. Iskreno, od tega se pač ne da živeti.
Ne da bi podpihoval zle slutnje, navsezadnje smo radi dobri gostitelji, toda obstaja nevarnost, da bo soj medijskih žarometov marsikdo izkoristil, da predstavi tudi ali predvsem slabe stvari v naši deželi. Preveč se jih je nakopičilo, in nezadovoljnemu ljudstvu ni več dovolj, da frustracije tu in tam sprošča med navijanjem na tekmah, kjer jih zadovoljijo že ena velika zmaga ali pa srčna borba naših do izteka igralnega časa porazu navkljub ter pleskavica in pivo.
Prav lahko se zgodi, da bomo septembra v celjskem Zlatorogu in ljubljanskih Stožicah spremljali zmage Gorana Dragića in druščine, po tekmah pa bodo navijači zasedli trge in ulice, da bi s pozitivnim nabojem pomagali zmagati v še pomembnejši tekmi. Folk ne bo več dolgo zdržal, da bi živel na minimalcu in spremljal, kako izbrani nepravično zmagujejo, ker ne upoštevajo pravil igre.
