Nekateri smo za slehernike malček nenavadni, če ne že precej usekani. Namesto jutranjega nalivanja s kavo in čikanja se še v mraku podamo v hrib. Hop skozi gmajno do bližnje hribovske koče, meni osebno je najljubši Valvasorjev dom pod Stolom, kjer se popije kava z oskrbnikom Alešem. Potem se skoči nazaj v vsakdan. Osvobojen gorniških čevljev sem sedeč na balkonu dajal glivicam za nohti nekaj zračenja, pa sem v zgodnjem času, ko gre mularija v šolo, zaslišal prepoznavni zvok iz daljave. Gre proti meni. In nato mašina, ko prifrči v vidno polje, začne zavijati. Po navadi proti Julijcem, redko Karavankam.
Leteči traktor, kot mu rečemo v žargonu, policijsko modro ali vojaško zeleno opleskan helikopter gre po gornika, ki ni imel sreče. Tako pomislim zjutraj. Ko v soboto zaslišim zvok elise v popoldanskem času, mi gredo skozi misli drugačne, manj primerne misli. Namreč ob vikendih se gre s helikopterjem po planince, tiste polnokrvne slovenske pohodnike. Hočejo doseči vrh, morda tudi ne. Želijo pa ob planinski bajti popiti šilce, še raje dva, žganjekuhane domače sline, čez pojesti ričet in klobaso, vse poplakniti s pivom, seveda spet rajši z dvema. In potem? Hja, potem je korak nadvse težak, klanec dol v dolino prekleto strm. Ob tem se naredi kakšna težava s srcem, oslabelost, izmučenost, omotica, skratka srednjeletnemu moškemu ali gospe jako zdravju nevarno stanje. Potreben je prevoz v bolnišnico.
Pokliče se 112, pove približne koordinate in čaka na helikopter. Seveda prifrči, opravi se reševalna akcija, in to tako, da je Slovencu najbolj prijazna – zastonj! Še preden se tistega ponesrečenega, ki je pravzaprav le onemogel zaradi enega ali dveh za zdravje, izkrca v zdravniško oskrbo, bi moral pihniti sapico v napravico. Tisto, ki jo imajo fantje v modrem na cestah. Obvezno. Brez pardona. Vsak, ki bi ga vkrcali v helikopter, bi moral pihati! Če je rezultat izpihane sapice nič nič, gre posredovanje na račun zavarovalnice, drugače pa vam pošljemo položnico. Saj ni treba biti pameten, kajne? Le ustrezen zakon bi bilo treba sprejeti. Stavim za skodelico kave pri Alešu na Valasorjevem domu, kaj skodelico, celo cisterno kofeta, da bi leteči traktor sredi najbolj bujne gorniške sezone ob vikendih popoldne ropotal po zraku za pol manj, kot je v preteklih letih. A kaj ko se dobiček planinskih društev po hribovskih bajtah najbolj plemeniti s prodanim pivom in šnopsom, ne z ustekleničeno vodo. Nič nič gornik? Utopija, vam rečem!
