LJUBLJANA – Premalo prostora imamo, da bi lahko podrobno opisali kalvarijo 63-letne Stanislave Novak in našteli vsa eminentna imena, ki so priča njenemu 16-letnemu boju za lastne pletilne stroje, ki ju je maja 2001 zarubila država in dala v hrambo upniku. Kljub pravnomočni sodni odločbi, da nemškemu upniku ni nič dolžna, ju država, ki je stroja vzela, ni nikoli vrnila. Težak in dolgoleten boj je v njen obraz zarisal globoke gube, ki so nekdaj ponosno žensko z ustvarjalno modno žilico spremenile v suhljato ženico, ki, kot pravi, je zaradi vsega izključena iz socialnega življenja.
»Kljub dokazom sem vse tožbe v Sloveniji izgubila. V rokah imam le papir, da nikomur nič ne dolgujem. Država, ki mi je stroja, vredna približno 400.000 nekdanjih nemških mark, zarubila, si je oprala roke. Nihče ni kriv, nihče ne ve, kje sta stroja, čeprav ju je goljufivi Nemec Walter Wörner dal v uporabo Rašici. A na sodišču sem izgubila, ker nisem mogla dokazati, da sta stroja v uporabi, saj so v Rašici trdili, da ju imajo le v hrambi, Nemcu pa nihče ni naložil, da mi ju mora vrniti,« obupano pripoveduje Novakova.
Dokumenti le papir za zadnjo plat
Včeraj je svoj boj v Sloveniji – maja 2010 je celo gladovno stavkala – simbolično zaključila tako, da je od vlade in predsednika države zahtevala vrnitev vseh dokumentov, ki jih je vsa ta leta znosila predstavnikom države. »Vsi ti papirji, spis ima kar 650 strani, so očitno dobri le za rit obrisati, skret papir, in v tej skorumpirani državi nič ne pomenijo,« pravi Novakova.
»Medtem ko jaz ne morem delati, nekdo na mojih strojih štrika in služi denar, moje hčere in vnuki pa trpijo, saj me ne morejo več gledati,« se ji orosijo oči in dodaja, da samo zato, ker je nekdo nekaj napačno zapisal, vse preostale sodne inštance pa zadev niso preverjale, temveč samo prepisovale že zapisano. V tem času je zapravila kupe denarja, večkrat je bila tudi v Nemčiji, kjer je do leta 2010 vlagala tožbe, celo na nemško gospodarsko zbornico je šla. A ker policija, kamor je prijavila domnevno goljufivega Nemca, ni izdala mednarodne tiralice, v Nemčiji pregona zoper njega po uradni dolžnosti niso začeli, sama pa še do danes nima odločbe, da ji mora Nemec stroja vrniti, zato ga v Nemčiji ni mogla preganjati. Poleg tega, navaja, je Nemcu na slovenskem sodišču z rubežem uspelo na podlagi nemške izvozne deklaracije, »čeprav ta pri nas ne bi smela veljati«, medtem ko slovenska deklaracija o uvozu na slovenski carini sploh ne obstaja. V civilnem postopku je dokazala, da je Wörner zlorabil začasno odredbo in stroja nezakonito izvozil v Nemčijo, v kazenskem pa so ga oprostili, navaja Novakova.
Po pravico v Strasbourg
»Želim si samo delati na strojih, ki sta moja last z avtorskim računalniškim programom in zaščiteno blagovno znamko,« razlaga sogovornica in pojasnjuje, da so z njenim primerom seznanjeni prav vsi politični in pravni veljaki od policije, tožilstva, pravobranilstva do vlade, predsednikov, ministrov za pravosodje … »Na podlagi Nemčevega fiktivnega računa so me popolnoma uničili. Želim si samo, da se mi vlada in predsednik države Borut Pahor javno opravičita in vrneta stroja, da bom lahko delala. Če ju pa ni, pa zahtevam odškodnino tako za stroja kot za vsa izgubljena leta, ko bi z njima lahko služila in dostojno živela,« pravi Novakova.
Triindvajsetega avgusta je slovenske pravosodne organe, predsednika države, varuha in predstavnike Evropske komisije obvestila, da se njen boj seli v Strasbourg. »Na Svet Evrope, Evropsko komisijo in Urad za boj proti goljufijam (Olaf) sem prijavila goljufijo in sistemsko korupcijo ter namerno oškodovanje, ki so bili storjeni v postopku, ki se je začel z začasno odredbo o rubežu, pristojni organi pa kljub jasno dokazanim storjenim napakam v postopkih in razveljavljeni začasni odredbi niso vzpostavili prejšnjega stanja oziroma povrnili nastale škode, kar so po uradni dolžnosti dolžni storiti,« je odločena Novakova.
Zavrnitev sodišča kljub zmagi Novakova je maja 1990 ustanovila podjetje Wooltop in iz Nemčije uvozila dva računalniška pletilna stroja. Oba je v nekaj obrokih odplačala, kalvarija pa se je začela leta 1995, ko je lastnik nemškega podjetja Wörner Textilmaschinenservice Walter Wörner začel prek podružnice, podjetja Predo, ki ga je ustanovil leta 1992, terjati za plačilo obeh strojev. Pozneje je na sodišče vložil zahtevo za začasno zaplembo strojev zaradi zavarovanja terjatev v višini 395.000 takratnih nemških mark. Čeprav je imela Novakova dokazila, da je svoje obveznosti poravnala, je sodišče maja 2001 zaplembo dovolilo, Wörnerju stroja zaupalo v hrambo, on pa je zoper podjetje vložil tožbo. Ker je izvedela, da je Wörner stroja odpeljal v Rašico in ju uporabljal, je vložila zahtevo za njuno plombiranje, saj sta bila le začasno zaplenjena in ju ne bi smeli uporabljati. Če bi policija to storila, Novakova ne bi ostala brez njiju. Po dveh letih je Wörner znižal denarni zahtevek, saj naj bi bila pri računih z isto fakturo tipkarska napaka. Tako je zahteval le še 195.000 mark z obrestmi za en stroj. Sodišče je leta 2003 v celoti zavrglo njegov zahtevek, sklep je postal pravnomočen novembra 2003. Ker je zahtevek padel, bi moralo sodišče poskrbeti, da bi Novakova dobila nazaj stroja, saj so oni omogočili njuno začasno zaplembo. Po zmagi je na sodišče vložila zahtevo za vzpostavitev prvotnega stanja, se pravi vrnitev strojev. A višje sodišče je zahtevo zavrnilo pol leta potem, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da Novakova Wörnerju ne dolguje niti centa. |