Zdaj pa je napočil čas za tujega selektorja nogometašev, so hiteli prepričevati nogometni poznavalci vseh vrst, popolni športni analfabeti, pridružili so se jim še dežurni šaljivci, ko se je Srečko Katanec na slovitem Wembleyju v Londonu izjasnil, da zapušča reprezentanco. Ker da sami itak ne zmoremo, ker da imamo omejene in s tem in onim obremenjene strokovnjake, ki po hitrem postopku razdelijo slačilnico, obrnejo javnost proti sebi in ves čas iščejo alibije za rezultate, skromnejše od pričakovanj življa na sončni strani Alp, ki se večinsko tako hudičevo spozna na vse športe. Kaj pa moremo, če smo dobri v vseh športih na tem svetu.
Slovenska logika deluje brezhibno in uniformirano, ko nastopi tragedija ali evforija, sicer pa vsak po svoje v svojem vrtičku vztraja do grenkega spoznanja te ali one vrste. No, zdaj je treba evforično na vse selektorske položaje slovenskih reprezentanc imenovati tujce, ki da najbolj znajo iztisniti maksimum iz slovenskih vrhunskih športnikov. Andrea Giani in Slobodan Kovač sta v red spravila odbojkarje, Veselin Vujović rokometaše ter na koncu še Alessandro Chiappini odbojkarice in Igor Kokoškov košarkarje. In v tem kontekstu naj si torej razlagamo, da Zmago Sagadin, Jure Zdovc, Tone Tiselj, Miro Požun, Leopold Jeras, Bojan Prašnikar, Matjaž Kek, Ante Šimundža in Matjaž Kopitar ravno niso top ali kaj? Vidite, domačih strokovnjakov iz ekipnih športov, ki so postavljali nove mejnike, je kar nekaj. Zato bi bilo res malo preveč kar avtomatsko iskati tujca. Spomnite se samo usode Zvonimirja Serdarušića na čelu rokometašev, Božidarja Maljkovića kot šefa košarkarjev, Johna Harringtona, Teda Satorja in Matsa Waltina na klopi hokejske reprezentance, pa Anteja Čačića in Krunoslava Jurčića z nogometaši Maribora. Kar naenkrat ni vse zlato, kar je tuje, kajne? Trditve, da doma nimamo pravih vodij, ki znajo povezati in motivirati igralce ter zgraditi homogene ekipe, ki uživajo v igri in doseganju zgodovinskih rezultatov, so zgodbice za male otroke. Najprej naj velja: spoštujmo slovensko!
