To ni več država, 
za katero smo se borili

Tomaž Kukenberger je štel rosnih 25 let, ko so leta 1991 nad Medvedjekom zabrneli oklepniki. Bil je tam – kot vojak, kot borec, po izobrazbi ekonomski tehnik, ki je verjel v domovino in se zavedal, da lahko zavoljo neodvisnosti naše dežele izgubi življenje. Danes njegov ritem življenja seveda teče drugače, dosti mirneje, toda spomini ne bledijo. Ustvaril si je družino in dom v Studencu pri Trebnjem. Dva skorajda odrasla sinova ima. Kadar govori o njiju, mu oči žarijo od ponosa. Toda globoko zamišljen in otožen postane sogovornik, skoraj do solza ganjen zaradi bolečega spomina, ko nam pripoveduje, kako je doživljal znamenito bitko pri Medvedjeku, s katero je bil preprečen prihod jugoslovanskih oklepnikov v Ljubljano.

Adrenalin močnejši 
od strahu

»Stali smo tam in se gledali iz oči v oči. Čakali smo znak za napad: strel šestih armbrustov proti oklepnikom. Oni pa so nas obstreljevali s protiletalskimi topovi. In potem so prileteli še avioni. Drevje se je lomilo in veje so padale na nas. Ranjen sem bil v kotičku ustnice. K sreči nič resnega,« počasi, zadržano, s cmokom v grlu pripoveduje Kukenberger. Spomni se reševalcev in medicinskih sester ter vsega tistega strahu, ki je vel z njihovih obrazov. Za vse je to bil ognjeni krst, pravi. Kaj pa on sam, nas zanima, je v takšnih trenutkih sploh čas razmišljati o čemer koli, čutiti strah ali pa je adrenalin močnejši od vsega drugega? »Šrapneli so leteli naokoli, jaz pa se spominjam samo tega, kako zelo so me pekle noge. Strašno pekle in bolele, ko smo se umikali pred napadi letal po klancu navzgor. Zaradi adrenalina.«

Naj spomnimo: 27. junija 1991 je kolona bojnih oklepnih vozil jugoslovanske vojske iz Karlovca čez Gorjance in skozi Novo mesto želela prodreti do Ljubljane. Kolona se je na pot odpravila 26. junija. Na prvo oviro je naletela pri Novem mestu, a jo je prebila, druga ovira pa jo je čakala na stari cesti med Trebnjim in Ivančno Gorico, pri kraju Medvedjek. Slovenske obrambne sile so pri Medvedjeku ob nadvozu postavile barikado iz tovornih vozil, in ta je ustavila prodirajočo kolono jugoslovanskih oklepnikov. Obrambne sile so po tem, ko so koloni oklepnikov preprečile prodor proti Ljubljani, blokirale še možnost umika proti Novemu mestu. Že 27. junija je pri obrambi barikad na Medvedjeku sodelovalo skoraj štiristo pripadnikov teritorialne obrambe in policije. Osemindvajsetega junija je teritorialna obramba po neuspešnih pogajanjih s protioklepnim orožjem napadla blokirano kolono jugoslovanske vojske, jugoslovanski oklepniki pa so najprej odgovorili s topovskim protinapadom, v nadaljevanju pa so se jugoslovanske enote odzvale z letalskim napadom na barikado.

Boleče potvarjanje resnice

Dlje ko se pogovarjamo, jasneje postaja, da Kukenbergerja mnogo bolj kot spomin na takratne dogodke boli to, kar se v zvezi s časom osamosvajanja Slovenije dogaja danes. Različne interpretacije, prisvajanje zaslug, prerekanje in odrekanje priznanja tistim, ki bi si ga nedvomno zaslužili. Da, res je, ob odločitvi za plebiscit so takratne parlamentarne stranke podpisale zavezo, da si ne bo prav noben del politične elite prisvajal zaslug za referendumsko odločitev ljudstva. Zaveza ni veljala dolgo. In tako je šla zgodovina svoja pota, o dejstvih pa se ni bilo več mogoče poenotiti. »Kar se dogaja danes, se ne bi smelo zgoditi nikoli. Nekateri se želijo prisliniti, prihajajo z nerazumljivimi nameni in hočejo razvrednotiti vojno in vse tisto, za kar sem se v njej boril. Doma sem takrat zažgal slovensko zastavo z zvezdo in povedal, da zvezda ne bo krojila mojega življenja. Žal se ta ista zvezda dandanes pojavlja na osamosvojitvenih proslavah, kjer nima kaj iskati. Oče kmet in mama gospodinja sta me vzgajala v vrednotah krščanstva, enopartijski idealizem pa je bil na podeželju slabo zapisan.« Kukenberger pravi, da si takrat ni niti v sanjah predstavljal, da bo današnja Slovenija takšna, kakršna je. »Prepočasi se vse obrača. In včasih se res zdi, da so nam ukradli državo. To preprosto ni država, za katero smo se borili.« Njegov 21-letni sin ga je pred dnevi vprašal: »Oči, pa kdaj se bo to nehalo?« Kukenberger nima pravega odgovora, včasih se sprašuje le to, ali nemara ni osamosvojitvena vojna trajala prekratko, da bi se lahko zares izkristaliziralo, kdo je bil kdo v njej... In nenazadnje – oči se mu orosijo tudi, ko se spomni, v kakšni državi morata sinova odraščati... »Upam, da jima uspe v življenju kljub današnji nepotrebni razklanosti med ljudmi.