LJUBLJANA – Spodaj podpisani ni (bil nikdar) gasilec. »Čeprav ni nikoli prepozno,« je že v naslednjem hipu živahno vskočil predsednik Gasilske zveze Slovenije Jošt Jakša. Dokaz, da ni nikdar prepozno, je namreč tudi on. V gasilske vrste je prišel dokaj pozno. »Šele pri 33 letih,« je priznal. Prej je bil rezervist v JLA, nakar so jih po osamosvojitvi prerazporedili, dobil je dve ponudbi: ali da bi v krajevni skupnosti skrbel za zaklonišča ali se priključil enoti civilne zaščite, ki deluje v okviru gasilskega društva. Jakša se je odločil za drugo možnost.
Leta 1995 se je včlanil v PGD Ljubljana mesto, ki ima svoj sedež pri Cukrarni. Opravil je osnovni in nadaljevalni tečaj in postal operativni gasilec. Po hierarhični lestvici je napredoval pospešeno, se povzpel do čina visokega gasilskega častnika, slednjič do prestižne predsedniške funkcije, ki jo opravlja od leta 2013.
»Pa sploh ne gre za to,« je v tistem pokazal z roko na svojo rame, misleč na svoj čin. »Pomembno je, kar je tukaj,« je pokazal na svoje srce.
Generalni direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo je bil že od nekdaj v stiku z naravo. Kot inženir gozdarstva je med letoma 1994 in 2007 vodil varstvo gozdov za celotno Slovenijo, ki je vključevalo, kajpak, tudi varstvo pred požari v naravi. Kot gasilec je Jakša svoje profesionalne izkušnje zato le še obogatil, povezal prijetno s koristnim, kot pravi, ter spoznal vrednote, ki jih gasilstvo že tradicionalno prinaša. Tradicija gasilstva pri nas pa je še kako bogata, pestra in – videli bomo – dolga.
Nosilec slovenstva
»Če ne bi bil iz Ljubljane, bi najverjetneje že prej postal gasilec,« je premišljeval Jakša. In namignil na skoraj edino pomanjkljivost, ki jo opaža, to je podhranjenost z gasilskim podmladkom v urbanih okoljih. To neugodno krivuljo, ki nastane, denimo, zaradi bistveno večje izbire interesnih dejavnosti, ki jih v primerjavi z obrobjem ponujajo mesta, bi Jakša nadvse rad obrnil. Gasilstvu v prid. Rad bi mladim meščankam in meščanom namreč pojasnil, kaj pomenijo veščine, tovarištvo in disciplina, ki jih vsakomur vceplja gasilstvo, kaj pomeni vedenje, da je človek v bistvu del družbe, ne pa del virtualnega sveta, ta prinaša zgolj praznino duha in umetno životarjenje.
Včasih se zdi, da so urbana jedra kar nekoliko ljubosumna na – recimo jim – gasilska. Ta so življenjska in mnogo bolj realna. Potreba po varovanju svojega premoženja je tam izrazitejša. Ta jedra so neprimerno bolj združevalna, povezovalna, pa čeprav so pred 150 leti nastala, da, prav v mestih! Prva društva so bila namreč v Metliki, Ljubljani, Laškem, na Ptuju, prvič, zaradi potrebe, in drugič, zaradi nacionalne zavesti, upora proti nemštvu. Gasilstvo je bilo zatorej pomemben nosilec slovenske identitete in nacionalnega zavedanja. Čeprav so bila društva trn v peti zavojevalcem, si ti niso upali biti brez organiziranega gasilstva. »Zato pa imamo danes 1348 prostovoljnih društev, v katera je včlanjenih kar 163.000 gasilk in gasilcev, med njimi jih je 50.000 sposobnih in opremljenih za takojšnjo akcijo!« je ponosno izrekal njihov predsednik.
Svetovni fenomen
Glede na to, da ima Kitajska zgolj 20.000 prostovoljnih gasilcev, smo dejansko svetovni fenomen. »Toda naša država bi se morala vseeno zavedati, da ji gasilci s svojim prostovoljnim delom pomagamo privarčevati ogromne zneske!« Če smo prav razumeli Jakšo, nam je hotel v tistem zaupati, da bi bila lahko država veliko manj mačehovska in neprimerno pozornejša, tudi prožnejša, ne pa da, vsaj zdi se, izkorišča naoljen in še kako utečen gasilski stroj, ki iz dneva v dan gasi in pomaga, v zahvalo pa si netaktni politiki (po uspešno zaključenih akcijah) še celo upajo fotografirati z utrujenimi bojevniki. »Le zakaj smo zanimivi samo pred volitvami?« se vedno znova sprašuje tudi Jakša. In odgovori: »Prav bi bilo, da bi nas podpirali vsak dan, ne nazadnje smo apolitični, nikdar ne sprašujemo, komu gori, kakšne barve kože je nesrečnik, katere veroizpovedi, to nas niti pod razno ne zanima; pomagali bomo ne glede na to, kdo bo na oblasti!« Gasilci pomagajo človeku, zato bi tudi od države pričakovali, da jih obravnava kot hvalevreden subjekt, ki pripomore, da je kakovost našega življenja kar najboljša.
Rušilna armada
Ali se politiki sploh zavedajo mogočne in 163.000-glave gasilske armade, ki bi, če bi se na volitvah v duhu povezala, zlahka spremenila koordinatni sistem in zrušila uveljavljene vzorce? Ko bodo slovenski volivci slednjič le začeli prepoznavati vrednote tistih politikov, ki se ravnajo po gasilskih, bo nastal (politični) potres.
Še posebno, kot pravi Jakša, ker članstvo narašča. Samo v njegovem mandatu je zraslo za 6000, predvsem na račun mladih. Leta 2019 bo 150 let, odkar je začelo gasilstvo pri nas organizirano delovati. Leto pred tem bo kongres. Ki ga priredijo na vsakih pet let. Jošt Jakša si bo prizadeval, da bi bil to pot v Ljubljani, koder ga ni bilo že leta.
V tistem se je za hip zazrl navzgor in videl v mislih kot kača dolgo parado 10.000 gasilk in gasilcev, ki so strumno korakali po prenovljeni Dunajski cesti, videl je slovesen postroj na Kongresnem trgu pa 1300 praporjev, »to bi bil dogodek«!