Pred tedni sem na tem mestu ugibal, kaj se dogaja s slovenskimi favoriti za olimpijske kolajne v Sočiju, kjer bodo igre začeli 7. februarja. Takrat se je Tina Maze še iskala na poti vrnitve v vrh, smučarski skakalci pa so tudi še naskakovali vrh na tekmah svetovnega pokala. V treh tednih pa se je vse povsem obrnilo. Zmagala je Tina, zmagal je Peter Prevc, zmagal je Jernej Damjan, zmagali so orli, apetiti športne javnosti po kolajnah na OI so spet nezadržno narasli.
In prav je tako, saj imajo športniki radi tovrstno mobilizacijo naroda. Iz tega lahko med drugim črpajo pozitivno energijo in samozavest. Kdor pa ni dovolj psihološko trden, pa tako in tako kloni že pod težo lastnih pričakovanj, kaj šele pod pritiskom medijev in navijačev. Mar se niso med drugim ravno zato podali v svet vrhunskega športa; namreč da bi uživali v vsem adrenalinu, ki ga ponuja celoten spektakel vrhunskih predstav, ne samo gola tekma?
Pri tem je še najbolj občutljiva naša smučarska kraljica iz Črne na Koroškem, ki ji je po tavanju v megli naposled novi trener Mauro Pini svetoval, naj smuča tudi s čustvi, ne pa da uveljavlja le del osebnosti, s katerim v vsaki preklemanski miniaturi išče popolnost, ki, to vemo, nikoli ni dosegljiva. Pa tudi pretekli Tinini uspehi pričajo o znani jezi, s katero je v drugih vožnjah bogato popravljala napake ali preveliko zadržanost s prvih prog. Ni utonila v solzah, ampak je jezo znala izkoristiti za to, da je prišla na površje.
V evforiji, ki spremlja uspehe nacionalnih športnih junakov, smo se že dodobra navadili na priveske iz političnega okolja, ki v glavnem leporečijo, se smehljajo, trepljajo in na vso moč poudarjajo pomembnost promocije Slovenije s številnimi športnimi podvigi. To zaigrano srčnost pred medijskimi žarometi pozneje stran od oči javnosti hitro zamenja hladnokrvna preračunljivost v službi osebnega ali strankarskega interesa. V tej nikoli nedokončani igri, v kateri sta šport in politika hote ali nehote tesno povezana, imamo na koncu resnične srčne junake, žal, le iz tabora športnikov.
