CELJE – Janja Likovič je zadnja tri leta pogosto na sodišču. Začetek kalvarije nje in njenega moža pa sega v leto 2004, ko je bil proti njemu podan predlog za uvedbo stečaja. Bil je samostojni podjetnik, ki je s 54 delavci izvajal dela kot podizvajalec, večinoma za velika gradbena podjetja. Pozneje je tudi eno teh z ogromnimi dolgovi, tudi do države, prav tako pristalo v stečaju.
»Kakšno je naše življenje zadnjih 12 let, verjetno lahko razumejo samo tisti mali podjetniki, ki so zaradi dolgov velikih gradbenih podjetij pristali v stečaju in izgubili vse. Dom in morda tudi družino. Najhuje pa je, ker ne vem, kaj se bo zgodilo jutri. Kriva pa ni le stečajna politika, temveč tudi nekateri državni uslužbenci. Ker nisem hotela biti tiho, sem bila kaznovana,« trdi Likovičeva in pokaže številne listine, tudi tiste z oznako davčna tajnost, ki naj bi dokazovale, da jim nekateri davčni uslužbenci in stečajni upravitelj Branko Đorđević že 12 let grenijo življenje. »Na začetku stečaja leta 2004 je moževa dejavnost zaradi neplačil kupca imela 152.000 evrov davčnega dolga, sočasno pa nekaj več kot 151.000 evrov nespornih in nezastaranih terjatev, ugotovljenih celo z davčnim zapisnikom. Žal pa zaposlene na Dursu terjatev niso želele zaseči. To so v nadaljevanju v zapisniku o notranji kontroli tudi navedle in ta zapisnik poslale v vednost na celjsko tožilstvo, češ, da terjatev dejavnosti mojega moža niso mogli zaseči, ker je bil naš kupec davčni dolžnik. Kar pomeni, da so rezale pri repu namesto pri glavi,« navaja Likovičeva.
Leto pozneje, marca 2005, je zaradi ponavljajočih se pritožb Likovičeve pod oznako nujno državno pravobranilstvo na Durs poslalo »prijavo terjatev v stečajni postopek«. Durs pa jim je v odgovoru navedel letnice in zneske plačil od leta 1999 do začetka stečaja in pri stečaju vztrajal. »Ne glede na vsa dokazila in listine, ki jih imam in jih je Durs poslal na pravobranilstvo, se je stečajni upravitelj Đorđević odločil, da terjatev ne bo vnesel v otvoritveno stečajno bilanco. Grozljivo je dejstvo, da v svojem poročilu, objavljenem na Ajpesu, celo navaja, da je te terjatve pred začetkom stečaja zasegel Durs. Kar pa je v popolnem nasprotju z odgovorom Dursa leta 2005 državnemu pravobranilstvu. Tako je, pred stečajnim postopkom ali na začetku tega, istega leta 151.000 evrov enostavno izginilo,« navaja Likovičeva. Dodaja, da jo je stečajni upravitelj devet let klical in ponujal po njegovem edino možnost, da z možem obdržita hišo – kontakt od nekoga, ki bi bil pripravljen v stečaju kupiti moževo polovico hiše, nakar bi jo jaz od njega odkupila nazaj. A v to nisem privolila.« Stečajni upravitelj je maja 2014 moževo polovico hiše, katere celotna ocenjena vrednost po Gursu znaša 320.000 evrov, res prodal, in to na podlagi neobvezujočih ponudb kupcu, ki je zanjo odštel le 17.000 evrov. Takrat pa se je pravo trpljenje šele začelo.
je kot nočna
mora, iz katere
se ne moreš
prebuditi.
Urgentni zaseg
»Na predajo se je moj odvetnik pritožil in višje sodišče je avgusta 2014 razsodilo, da se kupcu preda v posest polovica nepremičnine, ker jaz nisem bila stranka v postopku oziroma upnik. To, da sem bila predkupni upravičenec, pa je stečajni upravitelj zamolčal,« pove Likovičeva, ki je z odvetnikom napovedala tožbo. Sledil pa je preobrat, saj je postala prezadolženi predkupni upravičenec. »Julija 2014 sem namreč ob davčnem dolgu nič evrov imela hipoteko Dursa na moji polovici hiše. Še več, samo v petih delovnih dneh mi je bila zasežena, pod oznako Urgentno, še ena nepremičnina, ki sem jo podedovala po starših. In to brez opomina, brez sklepa o davčni izvršbi, celo predlog, ki je bil poslan na pravobranilstvo, mi ni bil poslan v vednost. Zato sem ob vložitvi tožbe 18. julija 2014 ob ničnem davčnem dolgu imela hipoteke Dursa na obeh nepremičninah. Kar pa zaposlene Dursa spretno prikrivajo. A listine in dopisi o tem obstajajo,« vztraja Likovičeva, ki je prepričana, da je nekdo potreboval njene dolgove do države, drugače si tega ne zna razložiti. Potezo ima zdaj vrhovno sodišče.
V nadaljevanju ji je kupec moževe polovice hiše Franc Omerza predlagal, da jo od njega odkupi nazaj za 130.000 evrov. »V nasprotnem primeru pa da bo na isti način in pod istimi pogoji kupil vse moje nepremičnine, saj da razpolaga z zanesljivo informacijo, da sem jaz državi dolžna 254.000 evrov. Kaj vse smo v vmesnem času pretrpeli, vam raje ne govorim. Vse skupaj je kot nočna mora, iz katere se ne moreš prebuditi,« še pravi naša sogovornica. A tožilstvo je vendarle ukrepalo in oktobra lani zaradi nevestnega dela proti Đorđeviću vložilo neposredno obtožnico. Ta je januarja letos moral na okrajno sodišče v Žalcu, a od tam tudi hitro odšel, saj je odvetnik Likovičeve Rafael Mohorko podal predlog za sojenje zunaj celjskega sodnega okrožja. Za pričo je namreč predlagal tudi predsednika celjskega sodišča Matevža Žuglja, ki je bil v tem 12 let trajajočem osebnem stečaju stečajni sodnik. Odločitev, ali bodo sojenje prestavili, je zdaj v rokah vrhovnega sodišča. Prav tako je odvetnik Mohorko v civilni pravdi predložil listine, ki pričajo o takratni plačilni sposobnosti njegove klientke, predkupne upravičenke, kot tudi dokaze, da ne glede na vse hipoteke in plombe Dursa, v času prodaje in pozneje izročitve nepremičnine Francu Omerzi, Likovičeva državi ni dolgovala nič. Ima pa neuradno informacijo, da je bil sodnik Žugelj s sklepom že izločen iz osebnega stečajnega postopka njenega moža, saj zdaj ta postopek vodi druga sodnica. Prav tako je ukrepalo ministrstvo za pravosodje, saj je že marca 2015 zbornici stečajnih upraviteljev predlagalo uvedbo disciplinskega postopka proti Đorđeviću. Zbornica je disciplinski postopek uvedla septembra 2015, a še ni končan.