»Bolj ko zima stisne, več imamo minusa,« nas je na začetku nagovoril dr. Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana, ki med poznavalci rastlinja velja za edinstvenega v Evropi. Že ob nastanku leta 1810, ko je botanik Franc Hladnik na krompirjevi njivi začel saditi različne rastline, je bil tako pomemben, da ga je slavnostno odprl guverner Ilirskih provinc, Napoleonov maršal Auguste Marmont.
Več dela, manj denarja
A vsa slavna zgodovina vrta, kjer danes raste čez 5000 vrst rastlin, Kranjcem še ni neba zjasnila. Trenutno imajo 34.000 evrov izgube in vsak dan raste. »Ne vem, kako dolgo bomo zdržali, ampak zadnja otoplitev nas je pošteno razveselila,« pravi direktor. V novem tropskem steklenjaku, ki so ga slavnostno odprli decembra 2010, ob 200-letnici vrta, imajo 450 vrst tropskih rož, trav, dreves, cvetlic, ki jih oko povprečnega Slovenca ne more prepoznati, zato je vsekakor ena najboljših živih učilnic.
»Delovanje vrta se je od leta 1995, ko sem ga prevzel, povečalo vsaj za desetkrat, finančno pa smo na istem kot takrat,« potarna direktor vrta, ki ga v povprečju obišče več kot 100.000 ljudi na leto. Do začetka finančne krize je vrt od države prejemal dobrih 140.000 evrov, danes le še dobrih 110.000 na leto. Približno 86.000 evrov prihodkov ustvarijo sami z vstopnino v tropski rastlinjak, učnimi delavnicami in vrtnarsko dejavnostjo. »Letni strošek je 250.000 evrov,« pove dr. Bavcon, tako da jim jih zmanjka 34.000. Prav toliko znašajo stroški ogrevanja tropskega rastlinjaka v zimskih mesecih, ko morajo noč in dan vzdrževati temperaturo 20 °C in visok odstotek vlažnosti, kar omogoča avtomatski sistem megličenja.
Požrtvovalni prostovoljci
Tropski rastlinjak pridejo občudovat od vsepovsod. »Direktor graškega botaničnega vrta dr. Christian Berg za naš rastlinjak pravi, da je eden najlepših v Evropi, mi pa nimamo za kurjavo, kaj šele za servis.«
V Botaničnem vrtu Ljubljana je polno zaposlenih le pet ljudi, dva pa delata po šest mesecev. Vrt v Gradcu, ki je nekoliko manjši kot ljubljanski, je zaposlenih deset vrtnarjev in kar nekaj biologov, v vrtu v Zagrebu, ki je približno tako velik kot ljubljanski, pa 28. V vrtu v francoskem Dijonu, ki je tudi podobne velikosti kot ljubljanski, je zaposlenih 30, njihov proračun pa znaša 1,5 milijona evrov. Ljubljanskega rešujejo prostovoljci, ki neutrudno prihajajo v vrt in opravljajo potrebna dela za njegovo normalno delovanje. Tudi ob našem obisku je pri vhodu v tropski steklenjak dežurala prostovoljka Helena. Sicer pa se tu zvrsti od 40 do 50 študentov na leto, ki v vrtu delajo in raziskujejo, pa še plačajo jim, kolikor pač zmorejo, pravi Bavcon.
Ko so leta 2010 odprli tropski steklenjak, so večino rastlin v štirih tovornjakih pripeljali iz botaničnega vrta v Bonnu, ki velja za enega najboljših v Evropi in na svetu. Ljubljanski vrtič se jim je tako priljubil, da danes nimajo težav z naročili. »Če za kaj prosimo, smo prvi na vrsti. Nedavno smo iz Bonna dobili več kot dve toni težko palmo, ki se je lepo prijela,« pove Bavcon. Poleti so si tropski steklenjak ogledali botaniki iz Padove – in bili so navdušeni.
Čakanje na pomlad
»Najbolje bi bilo, da bi vsi zaposleni v botaničnem vrtu za tri mesece odšli domov, kjer bi čakali, da zima mine. Tako bi prihranili pri plačah,« pravi direktor dr. Jože Bavcon. Možnosti za samopreživetje sicer obstajajo, pravi, lahko bi gojili zvončke in jih prodajali v Anglijo. A tudi za to bi potrebovali zagonski kapital, ki ga ni.
