To ni bil film, bila je prava vojna

Vera Granfol je kratkotrajno vojno v Gornji Radgoni doživljala kot najhujšo moro, ki je nikoli ne bo pozabila. Njene spomine na tiste dni ilustrirajo tudi deli granate, ki je že ob prihodu vojakov JLA razstrelila in zažgala njihovo dvostanovanjsko hišo, kjer sta živeli družini Rauter-Granfol ter Primožič.

Noč pod pisalno mizo

»To ni bil film, to je bila vojna,« se spominja Vera in nadaljuje: »Preden smo to dojeli, smo že stali na pogorišču svojega doma. Potem se je vse odvijalo bliskovito. Od dramatičnega 2. julija smo boj za neodvisnost naše države interpretirali povsem osebno. Morali smo živeti naprej. S pomočjo dobrih ljudi je bilo nekoliko lažje. Ko so nas končno namestili v bližnji blok, mi je prijateljica Tanja rekla: 'Pridi, odpri omaro in vzemi, kar potrebuješ.' Večno ji bom hvaležna za to gesto, čeprav nisem ničesar vzela. Šla sem na sejmišče, se postavila pred goro oblačil avstrijskega Rdečega križa (morda Karitasa, ne vem več natančno) in izbrala nekaj zase, za moža in otroka.«

»Popoldne smo zaslišali prve strele. Minilo je nekaj časa, ko sem skozi kuhinjsko okno zagledala prvo oklepno vozilo. Zdrvela sem po otroka in se trudila, da bi ga uspavala. Med podbojem vrat sem ga zibala in mu tiščala odejico na ušesa. Nekaj strelov je priletelo v hišo. S terase pri sosednjem bloku je neznan fant odvrgel molotovko na oklepno vozilo. Nekaj trenutkov zatem je odjeknila granata in razdejala stanovanje v soseščini. Popov je s svojimi vojaki uničil barikade in zavzel mejni prehod v Gornji Radgoni. Kadar koli sem pogledala skozi okno, sem videla uničene tovornjake in tankovsko cev, uperjeno v naše stanovanje. Tesnoba in strah sta bila nepopisna. Minute so bile ure, ure dnevi. Noč, ki je prinašala še dodatno grozo, sem preživela pod pisalno mizo. Kamor koli bi šla, nikjer se ne bi počutila varno. Hčerka je prespala pri babici v sobi, ki je bila najbolj odmaknjena od ceste.«

Ostanki granat 
namesto spominov

Naslednjo noč, na drugi julij, so jih pripadniki civilne zaščite evakuirali v vrtec Gornja Radgona. »Z možem sva pograbila najnujnejše, ko smo zapuščali dvorišče, se mi je zdelo, da so vse strojnice uperjene v moj hrbet. Seveda nismo spali. Še leto in pol stara Pia se je le tiho ozirala na vse strani. Čutila je našo negotovost, strah pred neznanim.«

Ko so se spopadli teritorialci in vojaki, je Vera dojela, da je to prava vojna. »Ko je okupator zapustil prizorišče, smo se odpeljali domov – na prazno pogorišče. Kar sem prej slutila, sem zdaj videla. Ostali so samo počrneli zidovi, še omet je odpadel. Nobenih fotografij, nobenih spominov, knjig, pohištva, obleke – ničesar več. Prijatelj je zbiral ostanke granat in nabojev. To so bili spomini, ki smo jih namesto fotografij pozneje pokazali Pii...«

S streli ugašali svetilke

Odhoda vojakov iz Gornje Radgone se spominja le bežno. »Vem, da so izropali nekaj trgovin v neposredni bližini mejnega prehoda in natovorjeni z blagom zapuščali mesto. Na dogajanje sem poskušala gledati z neke distance, kot da se to ne dogaja meni. Preveč je bilo vsega. Prva je bila skrb za hčerko (danes doktorska kandidatka evropskega ustavnega prava in človekovih pravic živi v Milanu, op. p.), ki je še leta po neljubih dogodkih jokala, ko je slišala poke petard. Spominjali so jo na strele pušk. Vojaki, ki so bili nameščeni v neposredni bližini naše hiše, so namreč s streli ugašali ulične svetilke. Z leti je spomin na te strahotne dni bledel. Človeku je podarjena milost pozabe.«

Pedagoginja Vera, ki bo do upokojitve morala delati vsaj še devet let, aktivno spremlja vzpone in padce, ki jih doživlja Slovenija. »Ponosna sem na pogum, ki ga je imela Slovenija pred 25 leti. Pot tranzicije je bila, na žalost, tlakovana tudi z nečednimi posli. Marsičesa se lotevamo preveč togo in z nezaupanjem. Preveč je polen, ki si jih Slovenci mečemo pod noge. Vse preveč se trudimo biti nezadovoljni. Nergamo. Se norčujemo. Prepogosto se skrivamo za ignoranco in apatijo. Zavistni smo. Introvertirani. Čisto pri vrhu samomorilnosti. Zapiramo se v neke svoje okvire, namesto da bi bili odločnejši, da bi drug drugega spodbujali na poti k uspehu. Pozabljamo na dr. Trstenjaka in njegov znameniti moto: Vküp držimo! Našo mladino danes prepogosto žene k cilju misel – s čim manj truda zaslužiti čim več denarja. Postaviti si moramo take standarde, da bo delo spet postalo vrednota, skrb za (so)človeka pa svetilnik, h kateremu bomo radi usmerili svoj korak,« še meni profesorica sociologije in slovenščine Vera Granfol.