Kako naj navadni ljudje zaupajo v državo, če pri nas velja načelo, da tisto, kar je dovoljeno posvečenim na oblasti, ni dovoljeno navadnim ljudem? Navsezadnje v naši državi človek ne more računati niti na to, da bo izpolnjena njegova zadnja volja, saj je sodiščem uspelo založiti kar 945 oporok. Očitno za ta škandal spet nihče ne bo odgovarjal, čeprav se je tako pokojnim kot njihovim dedičem zgodila krivica. Zato sploh ni presenetljivo, da večina ljudi ne zaupa pravosodju. Nič drugače ni, ko gre za zaupanje v delovanje vlade. Medtem ko morajo navadni ljudje spoštovati zakone, se menedžerji v upravnem odboru državne slabe banke (DUTB) ukvarjajo s tem, kako zaobiti zakon o omejitvi menedžerskih prejemkov v državnih družbah. Nikogar v vladi to očitno posebno ne gane.
Še več, resorni gospodarski minister celo razmišlja o odpravi zakonsko določene omejitve prejemkov tako, da bi lahko državni menedžerji brez »zoprnih« zakonsko določenih ovir prejemali višje prejemke. Očitno v očeh vlade veljajo eni vatli za menedžerje v državnih podjetjih, povsem drugi pa za vse druge zaposlene, na primer tiste v zdravstvu in šolstvu. Po eni strani se vsi sprašujejo, ali so menedžerji v državnih podjetjih sploh motivirani, ker so njihovi prejemki »samo« petkrat višji od povprečne plače v podjetju, po drugi pa se skoraj nihče ne vpraša, kaj potem motivira druge zaposlene, ki prejemajo bistveno nižje plače. Ko gre za navadne državljane, je škoda vsakega evra, pa naj gre za usklajevanje pokojnin ali pa za odpravo plačnih nesorazmerij na področju zdravstva ali šolstva.
Ko pa gre za privilegirane menedžerje v državnih podjetjih, pa naj bi bile zakonsko določene omejitve prejemkov skrajno škodljive. Kaže, da velja načelo enim zelje, drugim meso, v povprečju pa vsi jedo segedin golaž. DUTB je polna premoženja po zaslugi državnih poroštev, zato za njeno delovanje jamčimo vsi državljani, tudi tisti z nizkimi plačami in pokojninami. Star ljudski rek, da riba smrdi pri glavi, čisti pa se pri repu, je zato še kako aktualen.
