V Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči bo do 2. marca na ogled zanimiva pregledna razstava del slikarja Jožeta Kotarja. Na njej so razstavljena dela, ki so nastala v obdobju med letoma 1989 in 2009, torej od šopkov in Primaver do ciklusov Nude night in Fashion Models Grey.
»Ker je to pregledna razstava, sem se odločil, da sežem nekoliko nazaj, v leto 1989, in pokažem svoja začetna dela s krajinskimi motivi. Zdi se mi, da je slovensko slikarstvo nasploh bolj prepoznavno po tovrstni tematiki. Pa tudi ta dela so zanimiva, predvsem zato, ker so koloristično razigrana in hkrati urejena, nekako še v slogu postimpresionizma,« nam je zaupal gospod Kotar. »Odločil sem se, da bo rdeča nit razstave figura, človeška, ali pa figurativno razmišljanje, pozicioniranje barvnih in svetlobnih partij. Najprej barvito in valersko, pozneje vse bolj monokromno, največkrat v toplo sivkasti barvi. Vseskozi sem reduciral barvno skalo in hkrati odvzemal nepomembne barvne učinke. Tako slika postane, denimo, preprosta in za razumevanje dogodka bolj učinkovita, posebno pri zadnjem ciklusu Fashion Models Gray. Seveda so v te slike vgrajeni še mnogi grafizmi in koloristične punktacije, tako da delujejo vsebinsko poglobljeno.«
Kuratorka razstave Tatjana Pregl Kobe je v nagovoru razkrila, da je v središču avtorjevega umetniškega ustvarjanja slikarjeva duša. »Celotno njegovo slikarstvo daje vtis nezastrte izpovednosti. Neprestano iskanje načina, da bi odpravil negotovosti in dvome, ga je vodilo skozi različna obdobja, ki se z zorenjem in vedno novimi izkušnjami slikarja vsebinsko razlikujejo in spreminjajo, dograjujejo. Vedno znova in vse bolj poglobljeno se vrača k istim motivom, vendar sedaj prostor in sredstva vedno bolj mojstrsko in suvereno obvladuje. Nezamenljive podobe svojega notranjega doživljanja kaže v vseh motivih. Nekaj osnovnih, v prvem obdobju predvsem pokrajin, vedut in tihožitij, razkriva njegovo doslednost pri bogatenju palete, ki jo zna prilagajati ne samo svojemu razpoloženju in čustvenemu odnosu do slike, ampak tudi premenam svetlobe v različnih obdobjih dneva in različnih letnih časih.«
Za Kotarjem je bogata umetniška pot, ki je bila pogosto zapletena, morda celo kruta. Danes poudarja, da ga je vztrajanje pri slikarstvu že nekoliko izčrpalo. »In to kljub temu da sem dobil mnogo domačih in mednarodnih nagrad. Še vedno se borim z vetrovi. Od Pariza do Amsterdama ali Antibesa so bile moje oči vedno odprte in skicirka je bila pri roki, vsa ta leta. Slikar se uči vse življenje, vedno upaš, da bo jutri nastala tista prava slika. Verjeti je treba, da to zmoreš in da si to edino ti. Ničesar, kar sem storil, ne obžalujem, ker potem to ne bi bil jaz, ampak nekdo drug. Vedno sem si prizadeval za pozitivne vrednote in dobro komunikacijo. Morda bi moral ostati nekoliko dlje na Nizozemskem, vendar le morda. V Sloveniji so pogoji za slikarja zelo težki ali nemogoči za življenje. Lažje je uveljavljenim umetnikom, še posebno če so v glavnem mestu. Težko si predstavljam, da bi kdo, denimo iz Bele krajine, dobil Prešernovo nagrado, medtem ko jo umetnik iz Ljubljane lahko dobi tudi trikrat. Ne kritiziram, ampak tako pač je. V osemdesetih smo govorili o policentrični kulturi. Poglejmo, kje smo danes.«
Kotar se trenutno veliko posveča raziskovanju oziroma slikanju ženske figure, pa naj bo to kabarejsko, modno ali razgaljeno. »Zanima me ženska v vseh oblikah in položajih. Dostojevski pravi, da je ženska nikoli končana zgodba. To se na mojih slikah prepozna, saj je urejena, erotična in provokativna. Vedno so v središču tri reči: estetika, erotika in provokacija. Tako moramo osmisliti pot slikariji, če želimo biti zgovorni in prepoznavni.«
