Nezadovoljni 
s Plečnikom

Cerkev so želeli postaviti, ko so 1895. ustanovili in zgradili šolo na Barju, vendar so bile zmožnosti tedanjih prebivalcev Črne vasi preskromne. Pozneje so kar v šolskem razredu s pomočjo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja uredili nedeljsko kapelo, v razred pa postavili oltarno omaro, ki so jo za božjo službo odprli in nato spet zaprli.

Cerkev sv. Mihaela, ki je najlepši arhitekturni spomenik na Ljubljanskem barju, so gradili v bližini Črne vasi v letih 1937 in 1938 na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in Plečnikovega nečaka, kateheta Karla (Dragotina) Matkoviča, ter po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. Izdelal je več osnutkov, a Barjani z nobenim niso bili zadovoljni.

Brez težav pri načrtovani gradnji cerkve ni šlo. Zaradi zapletov – cerkev naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi –, je zdajšnjo lokacijo na mestnem travniku določil kar arhitekt Plečnik in pripravil načrte zanjo. Kot lahko preberemo na spletni strani župnije Barje, se del krajanov ni strinjal s to lokacijo, zato je moral večino pripravljalnih del opraviti kar katehet Matkovič sam.

Gradbeno dovoljenje so pridobili 8. maja 1937 in takoj začeli delati. Že 22. avgusta istega leta so blagoslovili temeljni kamen. Cerkev sv. Mihaela so zgradili s podpeškim kamnom in z lesom, ki so ga darovali vaščani. Zaradi slabo nosilnih tal stoji cerkev na okoli 350 osemmetrskih pilotih. Dostop do nje je omogočen po stopnišču v obliki mostu. Zvonik stoji iz statičnih razlogov samostojno. Cerkev je bila hitro dozidana. Prva maša je bila 8. maja 1938, blagoslovitev dokončane cerkve pa je opravil škof Rožman 17. novembra 1940.

V cerkveni ladji je vzdolžna os krajša od prečne, oltar pa je sredi prostora. Pri zasnovi notranjosti je Jože Plečnik uporabil material in oblike okrasja, ki izhajajo iz ljudskega stavbarstva.

Plečnik je bil pokončen, odločen, delaven in veren mož in je imel jasen, trden in neovrgljiv svetovni nazor, ki ga je ohranil ne glede na vojne, ki jih je doživel, delovanje v komunizmu in druge težave. Veliki arhitekt svoje vernosti ni skrival pred ljudmi. Opazili so jo tudi tisti, ki niso bili takšnega prepričanja kot on, o čemer so pripovedovali tudi njegovi učenci, ki so znali povedati, da vere in boga ni nikdar zatajil. Postil se je na zapovedane dni in ob petkih ni užival mesa. Njegov učenec Vinko Lenarčič je v spominih nanj zapisal, da se je pred vsako cerkvijo ali znamenjem odkril, pred učenci pa je odločno povedal: »Jaz sem kristjan in to brezpogojno katolik. Druge krščanske vere nosijo v sebi pečat razkola.«

Kadar je učencem pripovedoval o doživetjih, je rad sklenil: »Ne morem si kaj, liebe Kinder Gottes, jaz verujem v Previdnost božjo!« Dejal je tudi: »Pisano je, da je vera velik zaklad, pa še je pisano, da je vera največji dar božji.« Nikoli pa ni svoje vere nikomur vsiljeval ali zameril nevere, saj je nadvse ljubil in spoštoval svobodo. A čeprav je svojo vero jasno pokazal, pa ni bil ne pobožnjakar ne svetohlinec, pravi Lenarčič.

Poleg cerkve sv. Mihaela Ljubljansko barje skriva še vrsto zanimivosti. Je namreč enkratna kulturna krajina, ki se je oblikovala tisočletja v skladu z naravnimi danostmi in predvsem z neutrudnim delovanjem človeka. Kot je edinstvena krajina, tako je bil edinstven tudi način človekovega bivanja v njej. Mislimo predvsem na prazgodovinska kolišča, ki Ljubljansko barje in Slovenijo v 5. tisočletju pred našim štetjem povežejo s kulturnim razvojem v srednji Evropi. Številne najdbe nam osvetljujejo duhovni, verski in socialni razvoj zgodnjih družb v alpskem prostoru. V močvirnih tleh so se ostaline preteklosti odlično ohranile tudi za sedanjost. Na robu močvirnatega sveta Ljubljanskega barja je do danes dokumentiranih veliko naselbinskih točk, ki so ohranjene v vlažnih tleh; gre predvsem za kolišča. Pionir odkrivanja koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju je bil Dragotin (Karl) Dežman, nekdanji ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja (današnji Narodni muzej Slovenije), ki ga je vodil do svoje smrti. V letu 1875 so pod njegovim vodstvom raziskali precej večje površine, kot jih raziskujejo arheologi danes.