Neža Maurer: Pisala 
bom, dokler bom živa

PREDDVOR – »To pesem sem napisala včeraj zvečer. Sem bolj večerni tip,« uvodoma pojasni pesnica Neža Maurer, ko jo obiščemo v preddvorskem domu starejših občanov, kjer živi že skoraj eno leto. Naredi še en požirek iz plastenke kokakole, kajti kave ne pije nikdar, nato prebere kratko pesem o preteklosti, polno hrepenenja, tako značilnega za večino njenih del. »Dokler še imam moči, se ne pustim,« pravi gostiteljica ob pogledu na mizo, polno revij in knjig, ki še čakajo, da jih sogovornica vzame v roke.

Med njimi je tudi Ciciban, odprt na strani s pisano risbico Zvonka Čoha. »Ciciban redno prejemam in tudi prebiram. Njega dni sem dobila neko nagrado. Ko so me vprašali, kaj si želim, sem jim rekla, naj mi do smrti brezplačno pošiljajo Ciciban,« pojasni 86-letna pesnica, s katero smo tisto dopoldne odpotovali v otroštvo, se ustavili v ljubi ji Škofji Loki in nekje vmes pristali v sedanjosti, ki si je ne more predstavljati brez branja in brez hčerke Eve.

Več kot 40 pesniških zbirk

Neža Maurer ne preseneti, ko pravi, da ji branje pomeni ogromno. Branje v klasičnem pomenu besede, torej prebiranje besed, zapisanih na papirju. Elektronskih medijev se ogiba. »Morda je to zastarelost. Ne učim se na novo. To mi je tuje, ne le psihično težko. Pa tudi – pri 73 letih sem imela v Mariboru operacijo oči. Mladi doktor, ki je odlično opravil svoje delo, mi je rekel, naj se čuvam in varujem oči pred električnimi stvarmi. Niti televizije ne gledam mnogo. Mnogokrat pa pomislim na tega zdravnika, ki je bil tedaj še specializant. Žal njegovega imena ne poznam, a hvaležna sem mu, da mi je povrnil vid. Vid je zame življenjskega pomena. Ne da sem nora, ampak sem od branja odvisna,« pripoveduje pesnica tako lepo, da se vsaka njena misel lahko bere kot zametek neke nove pesmi.

Teh pa je v desetletjih spod njenega peresa prišlo mnogo. Nekatere med njimi, tiste najboljše, so objavljene v prek 40 pesniških zbirkah. Mnoge, premnoge pesmi pa so ostale zapisane zgolj v številnih zvezkih, ki jih je hči Eva že podarila Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer bodo uredili vse te rokopise. »Na vsako objavljeno pesem sem jih napisala dvajset, s katerimi nisem bila zadovoljna. Pesmi pišem še danes, seveda ne vsak dan. A zdaj žal ne znam biti več kritična do sebe ali drugih. Ko danes pride pravi trenutek, ne morem drugega, kot da spet ustvarjam in si zapišem novo pesem. Ko so me pri štiridesetih ali petdesetih vprašali, zakaj še pišem, sem jim odgovorila, da zato, da ne bi umrla. In to odgovarjam še danes. Dokler bom živa, bom pisala,« se skozi ustvarjalno življenje, ki ga je spremljala v zvezek zapisana beseda, sprehodi Neža Maurer. Pozneje še nekajkrat omeni, da so jo pesmi večkrat rešile: »Ravno to, pisanje pesmi, me je držalo pokonci in gnalo naprej.«

Tudi prečrtane pesmi so krasne

Njena hči Eva, ki jo predvsem otroci poznajo kot prvo slovensko klovneso, pa doda: »Zdaj ko pregledujem tvoje zapiske, vidim neki vzorec. Ti lahko povem, kakšen je bil? V zvezek si si zapisala pesem in si nato vzela čas. Tiste, ki niso bile za objavo, si prečrtala. Ostale, ki so se ti zdele vredne, si pilila in obdelovala naprej. A meni se zdijo vse te pesmi, tudi prečrtane, krasne.« Tu lahko samo prikimam, saj so moja vprašanja, ki jih ob prihodu v preddvorski dom starejših ni manjkalo, obstala nekje v zraku že po pesmi o preteklosti, prebrani na začetku našega pogovora.

Delček preteklosti pa domuje tudi na zidovih preddvorske sobice, v kateri je od lanske pomladi doma Neža Maurer. Tu je slika njene domače hiše, ki še stoji v Podvinu pri Polzeli: »Prezgodaj, pri petnajstih ali šestnajstih, sem šla od doma. Živela sem v Ljubljani, na Črnem Vrhu, v Ilirski Bistrici, Brezju pri Dobrovi, na Planini v Kranju in v Škofji Loki. Tam sem bila najdlje, kar trideset let. Tako imam danes občutek, da sem iz Škofje Loke, čeprav sem tam le živela.« Škofji Loki je napisala precej pesmi, in morda se nekega lepega dne pojavijo razporejene po tisočletnem mestu.

A do takrat Nežo Maurer čaka še nekaj izzivov. »Razmišljamo o tem, da bi pred mojo sobo tu na hodniku enkrat na mesec priredili pesniške večere. Ti bi bili namenjeni vsem, ne le stanovalcem doma starejših. Tako bi se starejši povezali s civili, ti pa bi spoznali delček življenja v domu,« v svojem hudomušnem slogu opiše pesnica. Ko na hodniku že začne rožljati posoda, saj je čas kosila, se iz zvezka izlušči še ena pesem o mami in hčeri, ki sta dve podobi enega lica, in v besede ujet pogled na Krvavec. »Krvavec vidim z balkona moje sobe. Barve so včasih tako izjemne, da jih je bilo treba prenesti v besede,« še nekaj navdihov za pesmi, ki bi jih drugi ovekovečili s fotoaparatom, tretji pa lepote danega trenutka sploh ne bi opazili, opiše Neža Maurer.