Nevede vozil lažni dizel, Nemci so ga zaprli

ČRNOMELJ – »Ti samo vozi in ne sprašuj!« mu je po besedah Gorana Nišandžića dejal delodajalec Tomislav Šiljac iz Metlike. Tridesetletni Goran je nujno potreboval delo, zato je sredi hude ekonomske krize, ki je zajela Belo krajino, sprejel ponudbo.

Poklicni voznik od leta 2004 je 5. septembra lani podpisal pogodbo za Gatisovega podizvajalca Tomislava Šiljca iz Metlike. Gatis iz Šempetra pri Gorici je eno najuspešnejših logističnih podjetij pri nas, z dolgoletno tradicijo, najsodobnejšim voznim parkom, posebej je usposobljeno za prevoz nevarnega blaga v cisternah. Vse to je vedel tudi Goran, zato ni prav nič omahoval. Šiljac mu je le še povedal, da bo moral razvažati dizelsko gorivo od bavarskega Fridolfinga do sto kilometrov oddaljenega bencinskega skladišča Lagerhaus v zgornjeavstrijskem kraju Antiesenhofen ob avstrijsko-nemški meji. Sokrajanu Krstu Damjanoviću, ki je na tej relaciji vozil pred njim, je Gorana še uspelo posvariti: »Tu nekaj smrdi!«

Zadnja, 74. fura

»Hvala ti,« se mu je zahvalil Goran, »toda nujno potrebujem posel, grem vsaj pogledat!« Tako se je odpeljal v Nemčijo, tam prejel vsa pisna zagotovila, kaj in kako bo razvažal, z vsemi podpisi vred, zato je bil prepričan, da je vse v najlepšem redu. Od 7. septembra pa do 5. decembra 2011 je 74-krat peljal polno cisterno, okoli 30.000 litrov dizla. »Uro in pol vožnje, dve uri raztovarjanja in spet nazaj v Fridolfing,« je pojasnil Nišandžić, ki je, kot pravi, fural kot nor. Zaradi tega se je njegov organizem tistega decembra predal. Zaspal je za volanom in razbil kamion. »Takrat mi je Šiljac vzel polovico plače. 'Ker si zaspal!' mi je rekel. 'Ti si kriv, da si jim padel v oči!' mi je še dejal. Oh,« se je takrat zamislil. »Če bi vedel, kaj se dogaja, bi bil prvi, ki bi jih šel prijavit policiji! Vedno sem bil pošten!« je začel v tistem grmeti vidno razburjeni Goran, ki 75. fure ne bo nikoli odvozil. Navsezgodaj ob šestih zjutraj ga je namreč prijela nemška policija. »Takrat bi kmalu znorel, z živci sem bil povsem na koncu!« Obtožili so ga, da je pomagal pri večmilijonski utaji davkov. Potem ko so ga za pol leta strpali v münchenski zapor, je razmišljal celo o samomoru. »Zakaj sodijo meni, če pa sem nedolžen!« se sprašuje in sploh ne razume zadnjih Šiljčevih besed. »Pravi, da sem se zafrknil, da sem sam sebe zajebal! Pa kako!? Moje je, da vozim, da pazim na ure, da pripeljem varno, da raztovorim, dobim štempelj in čao! Kaj imam s tem, če pošiljatelj ni plačal davka!?« Goran je prišel samo delat, zdaj išče psihologa.

Napačni dizel

V katero pajčevino se je torej ujel Črnomaljec? Sila prebrisano, sila mednarodno! Ujel se je v kriminalni načrt, v katerem je sodelovalo devet ljudi. Idejni vodja naj bi bil Salzburžan Thomas Kreichhammer, ki je tudi vodil vso organizacijo. Skupaj s svojo desno roko Alexandrom Friedrichom Painsippom sta v poljskem Chorzowu od konca lanskega junija naročala tekočino za odstranjevanje rje (rust cleaner). Ta tekočina je po kemijski sestavi identična dizelskemu gorivu, in, kar je še pomembneje, zanjo ni treba plačati davka. Avstrijca sta potem to tekočino prepeljala do Johanna Kühnhauserja, podjetnega kmeta iz Fridolfinga, ki je doma skonstruiral elektrarno, ogreval domačijo, odvečno energijo pa prodajal svojemu mestu. Zraven ima pod zemljo tudi registrirano 100.000-litrsko cisterno, »češ, da je to za elektriko,« je pleteničil tudi Goranu, ki je že tedaj podvomil, ali zares potrebuje toliko tega kvazidizelskega goriva. Nišandžić tedaj niti pomislil ni na to, da je združba to neobdavčeno tekočino v bistvu prijavila kot dizelsko gorivo. Iz Kühnhauserjeve cisterne so sporno tekočino prevozniki, od 7. septembra lani tudi Nišandžić, prepeljali v Avstrijo ter jo prek podjetja Simona Hansa Schmaranzerja TE-Rohstoffhandel GmBH iz Bad Goiserna prodali bencinski črpalki Lagerhaus. Do 5. decembra so prepeljali okoli 7,5 milijona litrov rust cleanerja, zaslužili več kot devet milijonov evrov, ker pa so fantje ves ta čas »pozabljali« plačevati davek za dizelsko gorivo, je njihovo namero že kmalu prepoznala nemška policija ter jim sledila. In prav je imela, saj so fantje pozabili plačati za tri milijone evrov davka! Dobiček so po nalogu Kreichhammerja vzdigovali iz različnih bank ter ga vpletenim delili v kuvertah. Tik pred racijo, ko je imel Nišandžić kamion še na popravilu, ga je Šiljac določil, da bo nadzoroval in uvajal nove prevoznike. Nemška policija ga je zato vzela pod drobnogled in ga tistega jutra priprla. Tako kot tudi Kühnhauserja, Painsippa, Kreichhammerja, Scmaranzerja, Šiljca, Begičevića, Kohlerja, Dollingerja in Stembergerja. Zaradi utaje davkov. Nekateri se branijo s prostosti, te sreče Nišandžić sprva ni imel. Obtičal je v zaporu, v celici skupaj z Grkom, Afganistancem, Litovcem in Pakistancem. Sredi maja so ga izpustili.

Nazaj v München

»Poglejte, jaz ne razumem nemško, ne razumem, kaj tu piše,« je Goran vihtel z oprostilno sodbo. »Na ambasadi so mi dejali, da sem izpuščen, ker nisem kriv! Kljub temu bom moral oktobra spet v München!« Tam ga čaka kar sedem glavnih obravnav, še sam ne ve, kako si bo plačal prenočišče in prevoz. »Najbrž bom šel v dom za brezdomce ...« Za nemškega odvetnika je že zmetal 6000 evrov, da bo prišel resnici do dna, bo najbrž potreboval še enkrat toliko. Zdaj prodaja tudi avto. »Črnomaljski kriminalist in naša ambasada mi sicer svetujeta, naj ne odhajam v Nemčijo, toda, zakaj le, saj nisem kriv, ničesar nimam za prikrivati, pojma nisem imel, kaj prevažam, pojma nisem imel, da niso plačevali davka, vem le to, da sem po krivem zaradi nekaterih, ki so očitno za vse to vedeli, brez zveze sedel v zaporu in izgubljal živce,« je govoril razrvani Goran. »Rad bi, da si operem ime, da mi da Šiljac končno odpoved, da bi šel lahko normalno na zavod, in da mi izplača tistih pet plač, ki jih še nisem dobil.« Goran Nišandžić si želi, da ga država končno začne jemati resno in mu že enkrat začne pomagati.