Zaropotalo je za zadnjim steklom, kot da bi skozi izpušni sistem iz pekla rinili samega hudiča osebno. Avto razpada! Ne. Ni odpadla zadnja os, kje pa! Le ob levi strani je mimo glave šoferske, ki se trudi biti uvidevna in pazi na vse udeležence na cestah, švignil izstrelek. Na dveh kolesih. Kam? Tiho sem si zamrmral v brado, da smrti naproti, in namesto globokega vdiha potrpljenja neuvidevno zaklel. Kamikaze na motociklih švigajo polni adrenalina ob prestrašenih avtomobilistih, ki gredo v isto smer. Še bolj oči izbulji tisti, ki z volanom v roki pelje nasproti in nenadoma predenj iz kolone skoči kaskader na dveh kolesih.
Ne vem, koliko vozniških izpitov so že izgubili motociklisti, sanjajoč, da so Valentino Rossi, ki so v naseljih popadali v radarsko meritev. Grem stavit, da jih je vražje malo. Tisto tablico imajo navijačeno malček navzgor, še raje ukrivljeno privijačijo zadaj, eni jih imajo sprintane napačne kar na kartonu in zalepljene čez pravo. Da bi jo fotoaparat radarski slikal, je bolj švohotna enačba s pozitivnim izplenom. Ne da jih sovražim. Ne! A motoristi mi od vseh na cestah predstavljajo najbolj grozečo nevarnost. Divjaki so polovica motociklistov, ki so nevarni. Drugi del sestavljajo taki, ki ojačani s trebuhom in izpopolnjeni v neokretnosti sedijo na počasi drajsajočih težkih mašinah. Po navadi v kolonah sanjajo mladostne sanje.
Seveda! Otroci so šli od hiše, ostalo je malo cvenka in so si lahko za par tisočakov kupili motor. Tak potovalni. Da je bolj širok se nanj privijači ob boke še kakšne torbe. Pa se prerini mimo njih, kot veš in znaš. Preveč smrtnih primerov ob razbitih motociklih sem moral kot delovno nalogo opisati v vseh teh letih žurnalizma in seveda obelodaniti, koliko otrok so za seboj pustili pokojni. Naj se jim nakloni mir, kamor koli so se že odpeljali. Dragi motociklisti, vas, ki ste še na naših cestah, iskreno prosim: prihranite mi tako delo v tem poletju. Preden zavijete ročico za gas do zadnjega, pomislite na sebe, druge voznike in te, ki vas čakajo doma. Hvaležen vam bom!
